Da je čas vojne, a hkrati zunaj Ukrajine življenje teče normalno, s primesjo absurda, priča osrednji prostor v Giardinih, kjer obiskovalci običajno malicamo. Zraven miz so namreč v opomin na ukrajinsko vojno ad hoc postavili požgano leseno konstrukcijo, ob robove praznega prostora pred njo stebre, na katerih so risbe in druga dela, ki so jih v Ukrajini ustvarili umetniki v času vojne, na nasutem lubju pa sta ob zaščitnih vrečah peska ležala človeka z obrazoma navzdol – uprizoritev vojne v treh korakih. Množica strokovnjakov in novinarjev ju je med glodanjem sendvičev raztreseno opazovala in debatirala o umetnosti. Povsem nehotna brezbrižnost se je vendarle zdela tudi kot simptom.
V ukrajinskem paviljonu je razstavljena instalacija s pomenljivim naslovom Vodnjak izčrpanosti, sestavljena iz 72 bakrenih lijakov Pavla Makova, ki jih je kuratorka Maria Lanko drugi dan vojne natrpala v svoj mali avto in pripeljala iz Kijeva v Benetke. Drugih kosov instalacije jim ni uspelo prepeljati, zato jih je umetnik rekonstruiral in situ v Benetkah. »Medtem ko se naši ljudje borijo na vojnih frontah, se mi na kulturni,« je njihovo sporočilo. Ruski paviljon je prazen in zastražen.
Transhistoričnost in enakost
Cecilia Alemani, Italijanka, ki živi v ZDA, je visoko usposobljena za kuratorsko delo, ki ji je bilo zaupano – bila je umetniška direktorica newyorškega High Line Art, pred tem uvodne edicije Art Basel Cities: Buenos Aires, pa kuratorka italijanskega paviljona na bienalu leta 2017. Tako je niti dejstvo, da med izbiranjem več kot 200 umetnikov (to je najobsežnejši bienale v njegovi zgodovini) številnih njihovih del ni mogla videti v živo, ni zbegalo.
Njen izbor je na eni strani transhistoričen in omogoča dialog generacij celega stoletja, od cenzuriranih umetnikov med drugo vojno do vizualne in konkretne poezije sedemdesetih let pa vse do najmlajših generacij, na drugi strani pa daje prostor ženskim ustvarjalkam – za čuda to še danes kdo označuje kot feminizem, ob prevladi moških pa nihče nikoli ni govoril o maskulinizmu. »Razstave, iz katerih so ženske izključene, enostavno ne predstavljajo več sveta,« pravi Cecilia Alemani.
In če je kaj mogoče reči ob dejstvu, da je kar 85 odstotkov nastopajočih žensk, je ob enodnevnem preletu skozi dvorane morda očitno to, da je manj instalacij, manj posvečanja tehnologijam in njihovemu razmerju do umetnosti, več pa tematiziranja kolonializma in neenakosti ter uporabe tekstila, gume, pene, zemlje, barv. Z vidika kakovosti pa predvsem, da je nadarjenost med spoloma tako enakomerno porazdeljena, da o tem nima več smisla razpravljati. Potrebujemo le še enakost na celi črti, ker bo to zmaga za vse.
Finalni flop Simonitijevega ministrovanja
Marko Jakše je nedvomno eden najzanimivejših slovenskih slikarjev in njegova izbira za beneški bienale je bila smiselna, saj njegova onirično nadrealistična dela dobro ujamejo duha letošnje teme, Mleko iz sanj, kar je ime slikanice, ki jo je nadrealistična umetnica Leonora Carrinton svojim otrokom v petdesetih letih narisala na domače stene, nato pa je izšla v knjigi; so pa Arsenali tudi volumen, ki prav delom velikega formata, kot so Jakšetovi, omogoča, da zadihajo. Toda mi trenutno živimo v državi, kjer ministrstvo obvlada nadzorovanje in kaznovanje umetnikov in, seveda, kadrovanje. Pesek, ki ga je s svojim kadrovanjem metalo v kolesje ustanov, pa mu je v Benetkah priletel nazaj, naravnost v obraz.
Rezultat tega kadrovanja je namreč tak: direktor Aleš Vavpotič in njegov pomočnik, prejšnji vršilec dolžnosti direktorja Robert Simonišek, novo vodstveno moštvo Moderne galerije, ki je nosilka projekta predstavitve, sta zakrivila najbolj amatersko napako. Zamudili so rok prijave za udeležbo na bienalu. Posledica: namesto prostora znotraj velike hale arzenalov je bil Sloveniji dodeljen ločen, majhen prostor s posebnim vhodom. V takih okoliščinah seveda ni bilo prostora za največje Jakšetove formate. Avtor se je sicer prilagodil in naredil vse, kar je bilo v danih okoliščinah mogoče, a razstava Brez gospodarja bo zaradi lokacije nedvomno imela manjši obisk.
Da je vodstveni tandem brez kompasa, je bilo povsem očitno tudi iz njunih govorov ob odprtju: Vavpotiča je, namesto da bi govoril kot predstavnik institucije MG, zanašalo v nekakšno kvazipedagoško napletanje o tem, kaj je umetnost, kakšna je njena vloga, kako se moramo naučiti gledati in kako umetnik vidi več kot drugi (minister je ob tem zavil z očmi, saj dobro vidi tudi on, le naslikati ne zna), kustos razstave Simonišek pa se je obilno zahvaljeval množici sodelujočih, kar bi bila naloga direktorja. V tej komediji zmešnjav je minister edini deloval fokusirano, a tudi on ne v funkciji ministra, ampak umetnostnega zgodovinarja; slutim, da vem, katero strokovno pero mu je napisalo analizo ene izmed slik, o kateri se je razgovoril.
No, tudi ta prah se bo polegel, tako kot tisti, ki se je dvigoval na razstavišču, ki ga je avtor posul z mivko in je njegova dela zavila v meglico; dekla Umetnost pa bo, upajmo, že kmalu dobila boljšo metlo.
