Intermedijski umetnik Stane Jagodič je diplomiral na ALUO v Ljubljani. Bil je pobudnik likovne skupine Grupa Junij, ki je mednarodno delovala med letoma 1970 in 1985 (na Mois de la Photo v Parizu leta 1988 so prejeli veliko nagrado bienala), in nato zasnoval tudi mednarodno skupinsko zbirko. Imel je prek petdeset samostojnih razstav, na številnih skupinskih pa je gostoval tudi po svetu. Njegova dela so danes v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Čeprav je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, je v našem prostoru vseeno nekoliko prezrt avtor. To zdaj uravnavajo prav z razstavo v Mestni galeriji Ljubljana.
Častilec svetlobe
Prvo pregledno razstavo v tej ljubljanski galeriji je imel že leta 1975, a kot pravi direktorica in umetniška vodja galerije ter kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik, »se zdaj po petdesetih letih njegova umetnost vrača – ne kot nadaljevanje, temveč kot poskus novega branja njegovega ustvarjanja; prvič sploh v takem obsegu«.
Razstava se razprostira čez tri galerijska nadstropja. V pritličju nas pričaka sklop fotokolažev iz cikla Konzerviran čas (1971–1992), prvo nadstropje je posvečeno delom, ki se ukvarjajo z raziskovanjem dihotomije med svetlobo, v kateri umetnik vidi lepoto in poetiko življenja, ter sencami. Denimo pri delu NLP I je iz kljukic za obešanje perila, ki jih je sicer večkrat uporabil v drugih delih kot ključne objekte, sestavil konstrukcijo ter prek sijalke ustvaril igro luči in senc.
V najvišjih prostorih je umetnik izpostavljen kot »častilec svetlobe« ter pionir v umetnosti. Izumil je recimo dve zanimivi tehniki. Spraygram izhaja iz fotografskega postopka fotogram, na katerega umetnik nanaša barvna pršila. Tako nastane motivika, ki deluje izrazito fotografsko. Druga tehnika so rentgenski kolaži x-ray art, kjer kolažira rentgenske posnetke in naključne, vsakdanje predmete. Pri tem povezuje človekovo telesnost z njegovo duhovnostjo. Obe tehniki raziskujeta svetlobo, ki je nekakšen most med običajnostmi, banalnostmi ter mističnimi sferami.
Težnja k celostni umetnini
Izbrana dela na razstavi so večinoma iz 70., 80. in 90. let prejšnjega stoletja, »ki je bilo za Jagodiča najbolj formativno«, meni kustosinja. Zato poleg dvodimenzionalnih slik, risb in fotokolažev vidimo tudi tridimenzionalne asemblaže in objekte, pa tudi performanse in scenografije, ki pa so kljub pomanjkljivosti arhivskega, sploh vizualnega gradiva oblikovno prikazani zelo nazorno. Za to je poskrbel oblikovalski Studio Kabinet 01, ki je zasnoval celotno razstavo.
Kustosinja pravi, da je »svet, kot ga vidi Jagodič«, poln nasprotij. Gre za pester vizualni slovar številnih, tudi skrajnih družbenih stanj, medtem ko obravnava teme ekologije, družbene pravičnosti, solidarnosti, antimilitarizma in napredka. V vsem pa išče ravnovesje, neki smisel. To počne skozi satiro, ironijo, paradoks, humor, pa tudi poetiko in ekspresijo, zato lahko njegova dela razumemo tudi kot upor neumnostim človeštva in manifest življenja hkrati, pravi kustosinja Sterle Vurnik. Umetnik seže tudi pod površje vidnega, se spogleduje z znanostjo, kibernetiko, robotiko, digitalno tehnologijo in projicira prihodnost.
Družbeno angažirani fotokolaž
Njegova družbena angažiranost se najbolj kaže v fotografiji, je prepričan sokustos Dejan Sluga; zato si je ta del njegove ustvarjalnosti prislužil posebno, sočasno razstavo v Galeriji Photon pod naslovom Zakaj? – družbeno angažirani fotokolaž (na ogled bo do 12. decembra). Izbranim štiridesetim fotokolažem iz različnih obdobij in ciklov je skupna protivojna tematika. Tudi v okviru tega medija je umetnik ves čas prestopal meje – od fotomontaže, rentgenskih kolažev prek grafike (spraygrami), risbe, karikature vse do vizualne in konkretne poezije. Kustosa sta prepričana, da prav zaradi rabe procesualnosti njegova dela lahko označimo za konceptualna, lahko jih razumemo celo kot celostne umetnine.
Dela za obe razstavi sta izbrala kustosa, v Mestni galeriji Ljubljana pa je tudi delo, ki ga je umetnik izbral sam, ker se mu je zdelo na takšni pregledni predstavitvi ključno. To je njegova zgodnja risba iz leta 1966 z naslovom Puntarji, nastala še med študijem. Jagodič pravi, da je tudi sam puntar, s Kozjanskega, kjer je v revščini preživel mladost. Delo je nastalo pod vplivom ekspresionizma magično-realističnega in ekspresivno-surrealističnega Franceta Miheliča.
