Na prehodu v novo tisočletje je Urbana Modica poznala predvsem mularija, saj je bil kot avtor številnih fotografij podpisan v reviji Smrklja, za katero je na začetku svoje fotografske kariere tudi veliko delal. S fotografijo se je namreč srečal v tretjem letniku Gimnazije Bežigrad, ki jo je tudi obiskoval. Med odmorom je pred šolo naletel na skupino dijakov, ki so mu povedali, da so člani fotokrožka in da bodo imeli celo uro sestanek. »Ker smo imeli ravno uro matematike, sem vprašal, ali se jim lahko pridružim, in tako je ostalo še vse naslednje šolsko leto, ko sem tudi prevzel vodenje krožka. Imenovali smo ga fotosekcija,« se spominja Modic. S sovrstniki so v zadnjem letniku postali tudi uradni šolski fotografi, pripravljali so šolske razstave in v četrtem letniku sprejeli prvo poslovno ponudbo ter poskrbeli za fotografiranje učencev vseh razredov.

Specializiral se je za režirano fotografijo

Vse do »upepelitve« oziroma revialnega prevzema je že med študijem arhitekture sodeloval kot fotograf pri Delu revijah. To so bili tudi zlati časi za fotografe, saj je bilo dela za vse dovolj. Specializiral se je za režirano fotografijo, s časom je začel pridobivati tudi druge naročnike. Od glasbenikov, glasbenih založb, oglaševalskih agencij do večjih podjetij. Obdobje fotografije je bilo do leta 2008, kot ga opiše, izredno intenzivno. Z gospodarsko krizo in družbenimi omrežji je zanimanje za kvalitetno fotografijo padlo. Danes fotografira manj, občasno še spelje kakšen večji projekt in ima svojo fotografsko šolo.

Pomembna dejavnost oziroma aktivnost Urbana Modica je tudi potapljanje, s katerim se je začel ukvarjati že leta 1999. Skupaj s prijateljem sta med študijem izvedela za študentski potapljaški tabor na otoku Ist. Po opravljenem začetnem tečaju in velikem navdušenju nad usvojenim znanjem sta opravila še nadaljevalni tečaj. Z družbo prijateljev so sprva vsako leto odkrivali Jadran. Odkar so »okusili« tropsko življenje, se potapljajo predvsem tam. »Jadran je izredno lep, vendar smo bili žal priča tudi škodi, ki jo povzroča pretiran ribolov. Dokler ne bodo določenih območij pustili pri miru vsaj nekaj desetletij, se tja ne bomo pogosto vračali,« je razlog za potapljanje v egiptovskem Dahabu in na oddaljenih Filipinih in Tajskem razkril Modic. Na Tajskem je leta 2007 opravil tudi izpit za inštruktorja potapljanja, kar mu omogoča organiziranje potapljaških tečajev in taborov.

Svetloba ga je od nekdaj fascinirala

Kljub študiju arhitekture je svoje znanje znal unovčiti na povsem svoj način. »Kar se tiče umetniških smeri, mi je oče velikokrat razlagal svoje zgodbe z likovne akademije, ki so se mi zdele povsem bizarne. Tudi moj vtis in moja izkušnja na arhitekturi sta bila podobna. Študij te lahko omeji v kalupe in porine v aktualne trende. Faks sem vzel bolj kot hobi,« je povedal. Modica je od nekdaj fascinirala svetloba, zato je tudi diplomiral iz arhitekturne fotografije. Še z dvema prijateljema so po koncu študija, leta 2009, ustanovili podjetje, ki se je ukvarjalo s projektiranjem osvetlitve, imeli so tudi idejo proizvajati lastna svetila. Kljub temu da so izdelali nekaj prototipov, so predvsem uvažali dekorativna svetila skandinavskih blagovnih znamk. Kot podjetje so sodelovali tudi z raznimi slovenskimi, italijanskimi in drugimi proizvajalci.

Svojevrsten vpliv na njegovo odraščanje sta imela oba starša. Čeprav sta bila ločena, so bili v nestandardnem odnosu povezani do konca. Oče, Zmago Modic, mu je bil že kot otroku pravi vzornik, čeprav Urban Modic ne zanika, da je nekaj časa živel tudi v njegovi senci. Kot najstnik se je uprl staršem, saj se pogosto ni čisto strinjal z očetovimi vizijami in idejami. »Oče je bil genij, fenomen na enih področjih, ne pa na vseh. Kot družinski član je znal biti intenziven in zahteven,« je povedal Urban Modic, ki ga na očeta veže ogromno lepih spominov. Zanj je za maškare celo noč izdeloval pustni kostum, s katerim je nato navdušil vse v šoli. »Za enega od mojih rojstnih dni je najel avtobus in nas, sošolce in prijatelje, odpeljal do Betalovega spodmola, kjer smo se šli arheologe. Nato nas je odpeljal še do morja,« je povedal Urban Modic in dodal, da je bil oče zanj vedno pripravljen premikati gore.

Pri očetovih projektih deloval iz zaodrja

Po očetovi smrti avgusta 2019 je dobil povabilo Mestne občine Ljubljana, da praktično čez noč prevzame njegovo odgovorno nalogo – po temeljitem premisleku je prevzel praznično okrasitev prestolnice. Čeprav od samega začetka ni konkretno sodeloval pri okraševanju, so se za družinsko mizo o tem veliko pogovarjali. »Od samega začetka, pred 25 leti, ko je oče nad Stritarjevo ulico izobesil šest skulptur, ki so bile del razstave v galeriji Kresija. Čeprav sva se o postavitvi veliko pogovarjala, izvedbeno nisva mogla sodelovati. Imel je zelo jasno vizijo, kaj želi, in velike demokracije ni bilo. Občasno je vprašal za mnenje, a po navadi je odločitev sprejel že veliko prej,« je povedal Modic, ki je pri očetovih večjih projektih navadno sodeloval iz zaodrja.

Prvo leto, ko je prevzel okrasitev Ljubljane, se je odločil, da naredi retrospektivo očetovega dela, seveda s povsem drugačnim konceptom. Z ekipo so ohranili del skulptur, najboljše so tudi restavrirali. »Na koncu lahko rečem, da nam je s samo postavitvijo uspelo zaobjeti vseh 19 let očetovega dela.« Ena od sprememb je bila na Čopovi ulici, kjer je Urban Modic dodal svetleče krogle, ki so tudi pri dnevni postavitvi predstavljale planete.

Od leta 2020 je Urban Modic kot avtor že prisoten pri posameznih postavitvah segmentov, še zmeraj pa ohranja tudi tiste najbolj imenitne in reprezentativne ter dobro sprejete poteze, ki jih je delal že njegov oče. Nekatere je seveda nadgradil, razširil in dodal nekaj novosti. »Roj meteoritov na Slovenski cesti je praktično edini, ki se vsa leta ni bistveno spremenil. Sam sem jih obrnil v drugo smer, saj imam drugačno filozofijo, kot jo je imel oče. On je z njimi 'napadel' Banko Slovenije, sam pa z njimi usmerjam ljudi na Prešernov trg, kjer poteka vsa zabava,« je v smehu pripomnil Modic, ki je letos meteoritom dodal še nekaj vesoljcev, ki potujejo z njimi. »S tokratno postavitvijo poudarjamo pomen in vrednost življenja ter se veselimo njegove raznolikosti in razpršenosti. Hkrati pa se spogledujemo z več teorijami o njegovem nastanku in poteh,« je razložil in priznal, da ga od nekdaj zanima teorija o nastanku življenja. Že na maturi je namreč izbral filozofijo in maturitetni esej pisal na temo večnosti obstoja človekove duše.

Tudi ob včerajšnjem prižigu prazničnih luči obiskovalcev prestolnice ni pustil ravnodušnih. Po mnenju Urbana Modica je Ljubljana edinstvena in njena okrasitev ima kompleksno zgodbo, ki pa jo po oceni Modica lahko razume vsak, ki ima vsaj malo uvida v fiziko, matematiko in biologijo. Vsako leto se zgodbe okrasitve dopolnjujejo, dodajajo se nove skulpture, nekatere lokacije se na novo preoblikujejo. »Podobno kot obisk koncerta Rolling Stones, ko ima skupina nekaj novih komadov, koncert pa temelji na legendarnih hitih,« je povedal Modic, za katerega osebno je še vedno najlepši del okrašene Ljubljane Pod trančo. Tako kot za njegovega očeta.