Razstava SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko, 1973–1994) v Galeriji P74 se je včeraj sicer iztekla, je pa odprla še nekaj neodgovorjenih vprašanj na širokem polju alternativne kulture v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani. Grafike, plakati za koncerte različnih glasbenih zvrsti (Pankrti, Laibach, koncerti v Cankarjevem domu), zloženke, naslovnice knjig in fotografije, ki so nastale okrog SOG, pripovedujejo o tem, da je šlo za »vitalen, odprt in pretočen produkcijski prostor, ki je omogočil ranljivim mladim generacijam, da so realizirale svoje mainstream ter kontrakulturne, subkulturne in alternativne ustvarjalne zamisli«, kot izpostavlja kustosinja razstave Lilijana Stepančič. Večino gradiva je prispeval član SOG Rajko Vidrih iz osebnega arhiva.
Valilnica idej v kleti
Lilijana Stepančič, v preteklosti med drugim direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra Ljubljana (MGLC), ki je skupaj z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) pripomogel k tokratni razstavi, je velika poznavalka alternativne kulture pri nas; v naš prostor je denimo injicirala razstave Urbararia, Grafitarji, FV: alternativa osemdesetih, Gesamtkunst Laibach, Temelji 1980–1990. Tokrat pa se je znašla na še ne povsem raziskanem terenu. Četudi se zdi v polju alternativne kulture takratnega časa sitotiskarska delavnica v kletnih prostorih »štirke« v študentskem naselju »obskuren« moment, je vendarle bila valilnica idej in kreativnežev, mnogi so se pozneje uveljavili bodisi na področju umetnosti bodisi drugače.
»SOG je bila slovenska The Factory. Primerjava s sitotiskarskim studiem Andyja Warhola ni fantaziranje,« je prepričana kustosinja. »SOG in The Factory sta bila prostora ustvarjanja, svojevrstne ekonomije in vzpostavljanja medsebojnih vezi. Presegla sta ustaljena pravila druženja in kanone ustvarjanja. Združevala sta visoko in množično kulturo oziroma dominantno in obrobno.« V obeh primerih pa je šlo za nekakšno produktivno anarhistično organizacijo dela kot izraz duha časa.
Kolektiv pred posameznikom
SOG je nastala na pobudo študentov, nekdanjih dijakov ljubljanske srednje šole za oblikovanje, delavnico pa so jim pomagali realizirati preko kulturnega društva Forum, ki je delovalo v prostorih študentskega naselja v Rožni dolini in je tudi finančno podpiralo svoje sekcije. Sredstva so pridobivali iz lastnih dejavnosti in razpisov, šlo pa je za študente, ki so se samoorganizirali nasproti študentskim domovom, predvsem na področju športa in kulture. SOG so potem namestili v kletni prostor, kjer so že potekali koncerti in disko večeri pod okriljem FV. Sredstva niso bila tako majhna in se je dalo marsikaj narediti. S pomočjo društva Šolt so si delavnico opremili sami, ta pa jim je omogočala dokaj soliden tisk in tudi kakšen vir prihodka.
Sitotisk je bil v tistem času že precej popularna tehnika razmnoževanja, mnogo bolj enostavna od drugih grafičnih tehnik, recimo jedkanice in lesoreza; omogočala je tudi razne oblike, večje formate, tisk na različne površine, pravi kustosinja. Tudi družba je imela potrebe po enako producirani podobi, tako umetniški kot uporabni. Je pa zanimivo, da za večino plakatov ne poznamo avtorjev in oblikovalcev, ker se bodisi niso podpisali bodisi so se podpisali kot kolektiv. Denimo umetnik in producent Neven Korda je avtor marsikaterega nepodpisanega plakata, se je pa podpisoval kolektiv Knast design, za katerega se je izkazalo, da je bil zraven tudi on, za njim pa je stal Aldo Ivančić iz Borghesie. Za nekatere avtorje pa vemo: recimo Edi Štefančič je izdelal kar nekaj plakatov in ovitkov plošč za skupino Pankrti. Ob plakatu skupine Srp, v kateri je igral Tadej Pogačar, danes umetniški in poslovni direktor Centra in galerije P74, pa je bilo šele na zadnjem vodstvu po razstavi razkrito, da stoji za izdelavo prav on.
SOG proti The Factory
Sitotisk je ob nastanku SOG v sedemdesetih v svetu veljal za umetniško grafiko že pred Andyjem Warholom, ki ga je potem dokončno populariziral. Tudi v tem prostoru nismo bili daleč za trendi. Grafični bienale v Ljubljani je že v šestdesetih utrdil pomen grafik v svetu umetnosti in jih populariziral, sitotisk pa so sprejeli kot razstavni eksponat, kar je bila redkost na bienalih celo v svetu. V šestdesetih pa je v Zagrebu skupina Eksakt uporabljala sitotisk, s katerim so se spoznali v Parizu v petdesetih letih. Sitotiskarske delavnice so v Sloveniji obstajale v glavnem za potrebe gospodarstva ali pa kar doma kot popoldanska obrt; edino delavnico, namenjeno umetniški grafiki, je imel slikar Zvest Apollonio v Kopru, ki je pozneje na ALUO postavil sitotisk kot učni predmet.
Razstava v P74 je odstrnila le delček alternativne kulture sedemdesetih in osemdesetih v Ljubljani. Mnogo gradiva se še skriva pri posameznikih doma, tako tistega okrog KD Forum kot o SOG, precej menda v arhivu društva ŠKUC, kjer pa vpogleda zaenkrat še niso omogočili. Razstava je bila za Lilijano Stepančič hkrati tudi povod, da napiše publikacijo na podlagi pričevanj in ohranjenega gradiva.
