Zaradi svojega ugleda in lokacije posebno pozornost zasluži pariški sejem Art Basel Paris, nekdaj FIAC (Foire internationale d'art contemporain), ki ga je pred štirimi leti prevzela prestižna švicarska blagovna znamka. Na letošnjem sejmu je sodelovalo 206 galerij iz 41 držav, pohvalil pa se je lahko z več kot 73.000 obiskovalci, med katerimi so bili številni muzejski direktorji in kustosi iz Evrope, Severne in Južne Amerike ter Azije.
Poleg Grand Palaisa, osrednjega prizorišča sejemskega dogajanja, so monumentalne umetniške stvaritve zavzele še devet emblematičnih točk v francoskem glavnem mestu v optiki dinamičnega dialoga med umetnostjo in urbanim okoljem. Dialog med preteklostjo in sodobnostjo so izbrale tudi številne sodelujoče galerije, tako da je bilo v njihovih razstavnih prostorih mogoče videti na primer dela Picassa, Calderja in Dubuffeta skupaj z dosežki najmlajše umetniške generacije, znamenita galerija Gagosian pa je razstavila celo Rubensovo sliko.
Kar precej razstavljalcev je v ospredje postavilo barvo, kot da bi hoteli drug drugega preglasiti z intenzivnostjo kromatskih učinkov. Warhol na rumeni ali oranžni podlagi, Daniel Buren z oranžnimi, zelenimi in modrimi trakastimi strukturami in Martial Raysse v živo rožnati so samo nekateri primeri te koloristične eksplozije. Po drugi strani pa si velja zastaviti vprašanje, zakaj so nekateri galeristi tolikšno pozornost namenili historiziranim likovnim delom. Gaosian je pojasnil, da je soočil Rubensovo Madono z otrokom s Picassovim aktom kot iskanje vzporednosti med klasičnim in modernim, medtem ko je galerija Nahmad na eleganten način predstavila dvanajst Picassovih slik iz različnih obdobij, nekateri drugi galeristi pa so se osredotočili na disonanco med razmeroma dostopnimi cenami posameznih modernističnih avtorjev in izjemno visokimi vrednostmi izbranih sodobnikov – menda zaradi ameriških zbiralcev, ki so letos prišli na sejem v zelo velikem številu.
Milijonski izkupički prodanih slik
Že na dan otvoritve so se nekateri trgovci lahko pohvalili z odlično prodajo, Thaddaeus Ropac na primer je prodal delo Alberta Burrija za 4 milijone evrov in Cowboya Georga Baselitza za 3,5 milijona. David Zwirner se je pohvalil s prodajo slike Martina Kippenbergerja za 5 milijonov in abstraktne kompozicije Gerharda Richterja (čigar nedavno odprta retrospektiva bo do 2. marca 2026 na ogled v Fundaciji Louisa Vuittona) za 3,5 milijona, pri galeriji Hauser und Wirth pa je za drugo abstraktno sliko tega nemškega umetnika zbiralec odštel kar 23 milijonov dolarjev.
Pozornost obiskovalcev so vzbujali tudi muzejski artefakti v pritličju Grand Palaisa, med njimi stebri iz koloriranih blokov Uga Rondinoneja (galerija Eve Presenhuber), Zadnja večerja iz lego kock, ki jo je podpisal kontroverzni kitajski umetnik Ai Weiwei (Neugerriemschneider iz Berlina), ter elegantno drevo iz marmorja in betona Giuseppeja Penoneja (Marion Goodman Gallery). Več kot kadarkoli prej je bilo stvaritev umetnikov, ki trenutno razstavljajo v pariških muzejih, recimo George Condo (Mestni muzej moderne umetnosti, do 8. februarja 2026), Philip Guston (Picassov muzej, do 1. marca) in Bridget Riley (Musée d'Orsay, do 25. januarja).
Tudi francoski galeristi so bili s sejemskim izkupičkom zadovoljni, čeprav niso iztržili veliko milijonskih zneskov: Almine Rech je za sliko Jamesa Turrela dobila 900.000 dolarjev, Perrotin je prodal dvanajst del Maurizia Cattelana po ceni od 90.000 do 180.000 evrov, Mennour dve sliki Lee Ufana po milijon dolarjev vsako, Louis Cane, eden najbolj znanih pripadnikov skupine Supports-Surfaces, je galeriji Lionel Sabatté prinesel 250.000 evrov, pri nekaterih drugih francoskih trgovcih z umetninami pa je bilo realiziranih več transakcij v razponu od 6000 do 150.000 evrov.
Na dražbi umetnine iz zasebnih zbirk
Prisotnost velikega števila zbiralcev v sejemskem terminu je hkrati priložnost za avkcijske hiše, da jim ponudijo v prodajo izbor pomembnih umetnin. Pri Sotheby's in Christie's so pričakovali okrog 120 milijonov evrov prometa (lani je bilo realiziranih 144,6 milijona), na dražbenih spiskih pa so bili med drugim platno Paula Signaca iz leta 1905 (ocenjeno na 4 do 6 milijonov evrov), monumentalna monokromna kompozicija Yvesa Kleina z naslovom California iz zasebne zbirke in doslej še nikoli na dražbi (ocenjena čez 16 milijonov), bronasti kip Stoječa žena Alberta Giacomettija, ki je ravno tako več kot 50 let v pariški zasebni zbirki (ocenjen na 5 do 7 milijonov), portret Raymonda Radigueta, pomembno delo Amedea Modiglianija, prvič javno predstavljeno leta 1925 (ocenjeno na 5,5 do 7,5 milijona), slika Črna magija, ki jo je leta 1934 naslikal René Magritte (ocenjena na 5 do 7 milijonov), in nazadnje naj omenimo še izjemno ponudbo v pariškem avkcijskem središču Hôtel Drouot, kjer se je na dražbi znašlo Picassovo platno Ženska s klobukom iz cvetja (portret Dore Maar) iz leta 1943 z izklicno ceno 8 milijonov, ob zadnjem udarcu dražbarjevega kladivca pa se je povzpela na 32 milijonov evrov, kolikor je zanjo odštel galerist Helly Nahmad iz New Yorka.
Skratka, dogajanje na umetnostnem trgu je kljub krizam in negotovosti v sodobnem svetu dinamično in ekspanzivno, kaže celo pozitivne trende in se širi na doslej manj izpostavljena geografska območja – če omenimo le, da bo Art Basel prihodnje leto dobil svojo izpostavo na Arabskem polotoku, konkretno v Katarju.
