O slovenskih umetnicah iz tega obdobja je malo znanega, saj so v večini ohranjeni zelo skromni opusi v primerjavi z umetniki. Položaj teh umetnic, njihova družbena umeščenost, način življenja, njihovi boji in umetniški izrazi so nekaj, s čimer se že več let ukvarja avtorica razstave ter muzejska svetovalka Barbara Savenc. »Umetnice so dejansko lahko razstavljale, nikoli niso bile izključene iz slovenskega prostora, vendar je obstajal zelo pomemben razlog, da jih manj poznamo, da morda niso bile tako modne ali prodorne. Do konca prve svetovne vojne se v večini evropskih mest niso mogle šolati. Slikarke in kiparke niso imele vstopa na tako imenovane uradne likovne akademije, ker je bilo za mlada, neporočena dekleta nedostojno, da bi se učile, študirale golo človeško telo – večerni akt, kot so ga imenovali.« Razstava, ki jo je oblikoval Bojan Lazarevič, predstavlja 22 slikark in kipark, ki so ustvarjale v prvi polovici 20. stoletja. Izbrane slike in kipi so tokrat prvič predstavljeni skupaj v širšem časovnem okviru, sploh prvič po 100 letih pa je prikazana zapuščina slikarke ter grafične oblikovalke Stephanie Glax de Stadler (1876–1952).

Pred drugo svetovno vojno je bila vloga žensk v slikarstvu, ironično, vezana predvsem na reprodukcijo, pove Barbara Savenc. »Kar je pomenilo slikanje po modelu, po motivu, kot je krajina ali cvetlično tihožitje. Sploh do konca prve svetovne vojne so ženske še vedno pojmovane kot zaprte v ozkem družinskem prostoru, izstop iz te sobe pa je zelo pomemben, saj začnejo takrat z razstavami in dogodki sooblikovati javni prostor.« V Tedenski tribuni je leta 1970 Cita Potokar zapisala: »Kot slikarka /…/ sem na ravni kakega Spartaka. Kot kaže, je namreč še vedno nesporno, da je kljub poklicu ženska še vedno najprimernejša za vzgojo otrok, za prehranjevanje družine, za druga, manj vredna dela v hiši. Registracija enakopravnosti (enako kot potreba družbe po kulturnih dejavnostih) ostaja emblem, pripet prav v vrh besedičja, ki ga bo – če ga bo – razvozlal naš jutrišnji dan.«

Kraljica vedela zanje

Leta 1931 je bila v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu zelo pomembna likovna razstava Kluba likovnih umetnic. V javnosti in časopisih je dogodek močno odmeval. Umetnostni zgodovinar Ante Gaber je v časopisu Slovenski narod zapisal: »Najbolj deviška pa so na razstavi dela talentirane Elde Piščančeve … Prav tako dekliško vedra in idilično lirska je pa v svojem otroškem portretu in na apartno aranžiranem šopku, ki si ga kraljica (jugoslovanska kraljica Marija, op.) ni mogla nagledati … Posebno je pa podčrtala originalnost kompozicije njenega akademskega Tihožitja, kjer je sestavila v celoto najheterogenejše predmete ženskam naravnost odurno konjsko lobanjo.« Kljub temu da je v paviljonu že takrat veljala tradicija razstavljanja, se še ni zgodilo, da bi ga obiskala kraljica in da bi ta kraljica celo poimensko poznala posamične avtorice.

Suveren akt

Vrata izobraževalnih ustanov so se za dekleta začela postopoma čedalje bolj odpirati globoko v 20. stoletju, tudi vrata umetniških akademij. Karla Bulovec je znana kot naša prva akademsko šolana kiparka, ki je študirala v Pragi in med prvimi monumentalno predstavila ženski akt. »To zdaj ni več akt, ki je postavljen pasivno, izpostavljeno in ranljivo, na ogled občudovalcev. Ona je naslikala žensko, ki je samozavestna v svoji goloti. To je suveren akt,« razloži Barbara Savenc. Mira Pregelj je med prvimi študirala v Zagrebu in za svojo diplomsko nalogo prav tako naslikala goli ženski akt. »Zanjo so sploh govorili, da je imela moško roko. Ves čas so se tudi spraševali, ali lahko govorimo o ženski govorici, ali sploh obstaja ta razlika med spoloma. Mislim, da je tako, saj gre za popolnoma drugačne izkušnje in uvide, ki sestavljajo cel splet tega, kje smo rojeni, kako smo živeli, kar pa ni zreducirano zgolj na spol.«

Bistvo razstave Mestnega muzeja je ozaveščati o tem, da imamo ženske in dekleta svojo kontinuiteto, da so pred nami bile tiste, ki so tekmovale in se borile za svoboščine, ki jih uživamo danes, poudari Barbara Savenc. »Šolanje nam odpre možnost, da sooblikujemo javni prostor. Javnost in javni prostor – tudi virtualni – je svet, ki nas določa. Če ga ne sooblikujemo, ga ne moremo kritizirati. Z danes na jutri ne bomo našli odgovorov in rešitev za vse, ampak če se zavedamo, da smo enakovredni, da smo vsi ljudje, potem je možno doseči marsikaj.«