Premisa besedila in predstave je zelo preprosta. Pereca namreč zanima, kako naj se vsakdanji človek, delavec, ki se vse svoje življenje posveča podjetju, v katerem dela, pripravi do tega, da nadrejenega prosi za povišico. Kako naj to stori dostojanstveno, kako naj se opogumi in ali naj se sploh opogumi? In ker je Perec znan po poigravanju z besedami, je besedilo Povišica napisal kot nekakšen algoritem, pri čemer od igralcev želi, da si replike burno hitro podajajo in pri tem preizprašujejo delavca, kdaj je čas, da se šefa prosi za povišico.
Dogajalni prostor je podjetje, firma, ki se s časom razvije v velikansko podjetje in ki k sebi priključi več manjših podjetij. In v tem konglomeratu se znajde delavec, ki iz dneva v dan počne eno in isto. Prav to nam režiserka Anđelka Nikolić izvrstno prikaže s prvim prizorom, ko ob spremljavi glasbe igralci prihajajo na svoje delovno mesto in z njega odhajajo. Prizor se vleče dobrih sedem minut, da gledalcu postane nelagodno, upajoč, da kmalu kdo spregovori. A prav s tem uspešno prikaže, kako dolg je lahko vsakdan uslužbenca. In ko bi bil prizor že rahlo predolg, ga v ravno pravem trenutku prekine osrednji lik, ki požene dogajanje.
Vi (Klemen Janežič) je na začetku svoje kariere in poln energije, a prav zato dovolj pogumen, da se odloči, da bo šefa zaprosil za povišico. Predstava od tega trenutka steče kot po maslu. Režiserka razporedi igralce po vsej dvorani, ti pa narekujejo dogajanje in dejanje osrednjega lika. Ko že hoče potrkati na šefova vrata, se prestraši in raje pokramlja z njegovo tajnico, gospodično Jolando (Petra Govc). Nato mu lik iz dvorane naroči, naj znova potrka na vrata šefa, a še preden potrka, že mu drugi lik iz dvorane naroči, naj pokramlja s kolegico (Sabina Kogovšek). In tako se vsakdanji človek Vi vrti iz dneva v dan.
Klemen Janežič se kot osrednji lik dobro odziva na vsako repliko in na trenutke resnično deluje kot nekakšna lutka, ki jo vodijo drugi liki, vendar pa, žal, do konca ostaja povsem enoznačen. Največji razpon oziroma razvoj lika tokrat pokaže Vanja Plut, ki upodobi šefinjo. Sprva je le navadna uslužbenka, ki monotono opravlja svoje delo, nato pa prevzame mesto vodje oddelka in postane odločna ter odrezava. Vanja Plut skozi lik prikaže, kako droben človek z malo moči lahko postane prava pošast. V predstavi izstopa tudi Maja Končar, ki uprizori čistilko. Čeprav ima bolj malo besedila, pa s svojim fizisom povsem omreži gledalce in že od prvega trenutka je jasno, koga uprizarja. Prijetno presenečenje je Brane Grubar, ki uprizori ostarelo verzijo osrednjega lika. V svojem zadnjem monologu, ko nam postane jasna usoda protagonista, odigra starca, ki se nam bo usedel globoko v srce in ostal z nami še dolgo po padcu zastora. Vsem pa uspe ujeti ritem besedila, ki si ga je zamislil Perec. Le trije glasbeno-pevski vložki so nekoliko nepotrebni, saj le zaustavljajo ritem celotne predstave.
Scenografija je v predstavi dokaj preprosta. Na odru so mize, tipkovnice in luči, vendar jih je režiserka in scenografka Anđelka Nikolić spretno vpletla v dogajanje. Tako kot se spreminjajo liki in dogajanje, tako se spreminja scenografija: od prvotnih ločenih delovnih miz do »open space pisarn« in popolnega razvrata.
Kostumografija, ki je delo Tine Bonča, je še dodaten prikaz vsakdanjega. Srajce in kravate v sivih odtenkih. A prav ta zunanja vsakdanjost še doda pomenu celotne predstave.
Povišica je predstava poigravanja. Tako kot se liki poigravajo z dejanji protagonista, tako se šef poigrava z delavci. Toda prej ali slej se z vsemi poigra življenje. Dokler nekega dne ne ugotovimo, da smo ves svoj čas namenili konglomeratu, ki bo gnal svoje kolesje tudi takrat, ko bo za nami ostal le še prah. Ob tem pa nismo dosegli niti povišice.
