Včeraj popoldne se je na četrti redni seji sestal Nacionalni svet za kulturo, na precej obsežnem dnevnem redu pa sta izstopali zlasti dve točki, posvečeni obravnavi dveh zakonskih predlogov, predloga zakona o varovanju kulturne dediščine ter predloga zakona o medijih, ki so jima posvetili tudi glavnino sicer kar dolge razprave. O medijskem zakonu je bilo prelitega že kar nekaj črnila, zato bomo več prostora namenili osnutku zakona o varovanju kulturne dediščine, ki ga je kulturno ministrstvo predstavilo pred tednom dni, v javni razpravi pa bo še do konca meseca.
Bolj pregledni postopki
Kot je povzel državni sekretar na ministrstvu za kulturo Matevž Čelik Vidmar, se je predlog novega zakona o varovanju kulturne dediščine pripravljal vse od začetka mandata, pobuda zanj pa prihaja s strani muzejske stroke, ki je bila tudi dejavno vključena v njegovo oblikovanje. Zdaj veljavni zakon je namreč že razmeroma star, sprejet je bil leta 2008, v vmesnem času pa je v družbi prišlo do vrste premikov – od digitalizacije, ki se med drugim pomembno dotika tudi dela muzejev, do podnebnih sprememb, ki vse bolj ogrožajo kulturno dediščino. Vse te premene zahtevajo posodobitve, obenem pa je treba zakone uskladiti tudi z novimi mednarodnimi politikami ter načeli – tako je Mednarodni muzejski svet (ICOM) medtem spremenil definicijo muzejev, s katero je razširil njihovo poslanstvo in jih usmeril k tesnejši vpetosti v lokalno skupnost, je pojasnil Čelik Vidmar.
Novi zakon naj bi tako zagotavljal bolj jasno pravno varstvo kulturne dediščine, postopke pa naredil bolj pregledne in preproste, s čimer želijo omogočiti lažje varovanje kulturne dediščine ter poskrbeti za učinkovitejše delo strokovnih služb, tudi z enotnim registrom kulturne dediščine. »Bolj razločno so določeni postopki vzpostavitve varovanja, tako pri nepremični kot pri premični dediščini,« je še dodal. Ta jasnost naj bi srečevanje z varstvom kulturne dediščine olajšala tudi javnosti, pri kateri želijo hkrati vzbuditi zavedanje o pomenu varovanja dediščine in sodelovanja pri njem. Na novo je opredeljen tudi javni interes ter naloge javne službe s poenotenjem standardov in pa zagotavljanjem večje dostopnosti. »Sistemska urejenost tega področja je zdaj nezadostna, kar ovira razvoj muzejev, saj ni jasne razmejitve med javno službo in tržno dejavnostjo,« je pristavil Matevž Čelik Vidmar; z novim zakonom naj bi dobili nekaj manjkajočih pravnih podlag, tudi ko gre na primer za upravljanje spomenikov, kot eno ključnih novosti pa je omenil še poglavje o varstvu dediščine v izrednih razmerah.
Večje pristojnosti stroki
Zakon združuje vsa področja varovanja kulturne dediščine, čeprav si je muzejska stroka prizadevala za samostojen zakon o muzejih. »Enotna rešitev za celotno polje varovanja dediščine, torej vključno z nepremično in nesnovno dediščino, se je kljub temu izkazala za bolj smiselno,« ugotavlja državni sekretar. Predlog zakona sicer stroki daje večje pristojnosti, krepi pa se tudi vloga Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki bo doživel nekaj organizacijskih popravkov. Prav tako želijo vzpostaviti svet za kulturno dediščino, ki bi povezal delovanje ustanov z različnih področij varovanja kulturne dediščine. Kakor je poudarila predsednica Skupnosti muzejev Slovenije Alenka Černelič Krošelj, direktorica Posavskega muzeja Brežice, muzealci prenovo zakonodaje sicer pozdravljajo, vendar imajo na predlog vseeno nekaj pripomb; opozorila je na določene nedorečenosti v zvezi z ustanoviteljstvom ter nejasnosti glede lastništva premične dediščine, sploh ko gre za medobčinske muzeje. »Javni zavodi pa si želimo več pristojnosti pri upravljanju kulturne dediščine – pogosto imajo več besede od nas lastniki, konzervatorji ali izvajalci del.« Omenila je še, da si želijo tudi več neodvisnosti od lokalnih skupnosti, »kajti župani in občinski sveti včasih bolj gledajo na všečnost kot na strokovnost«.
Med temami, ki jih je odprla razprava, je bila tudi višina sofinanciranja muzejev s strani lokalnih skupnosti (te naj bi prispevale petino potrebnih sredstev), ravno tako bo morala država zagotoviti dodaten denar, če bodo morale biti stalne zbirke in razstave vseh tistih muzejev (tudi manjših in z manj osebja), ki opravljajo javno službo, javnosti dostopne vsaj šest dni in pa vsaj 48 ur v tednu. Kot je med drugim še opozorila Polona Torkar, strokovna vodja društva Asociacija, se predlagani zakon ukvarja zlasti z varovanjem kulturne dediščine, povezane s tradicijo in preteklostjo – ne uveljavlja pa ustreznih podlag za varovanje novejših in sodobnih zbirk, ravno tako ne naslavlja pomanjkanja primernih prostorov za njihovo hrambo.
