Medeja je antična mitska figura, ki jo je v tragedijo predelal Evripid in govori o izdani ljubezni, o ženski, ki naredi vse, laže očetu in ubije brata, da lahko zaživi z Jazonom, ko pa jo ta zapusti, ubije njuna sinova in njegovo novo ženo.
Rau je že z naslovom svoje uprizoritve, ki ni več Medeja, ampak Medejini otroci, nakazal, da v središču zgodbe tokrat ni obupna maščevalna gesta zapuščene ženske, ampak usoda otrok. Zanimivo naključje je, da je na prezrtost tragičnih otroških usod v interpretacijah antičnih del, kjer so pogosto zgolj nekakšna kolateralna škoda pomembnejših političnih in ljubezenskih dogajanj, na primeru Minotavra, hendikepiranega otroka, opozoril tudi pisatelj Georgi Gospodinov, letošnji prejemnik nagrade vilenica, v romanu Časovno razsodišče. Rau je Medejina otroka tudi pomnožil, saj je sodobno Medejo našel v resničnem tragičnem dogodku, ko je zapuščena ženska leta 2007 v Belgiji v psihotičnem stanju ubila svojih pet otrok, končni samomor pa ji je spodletel.
Predstava Medejini otroci se začne »na koncu«: pred zaveso stopi moderator in napove pogovor o predstavi, »ki ste jo pravkar videli«, nato pa igralci, otroci, stari od osem do štirinajst let, sproščeno govorijo o sebi, o svojih izkušnjah z gledališko igro, o svojih motivih za sodelovanje itn. Po koncu pogovora se zavesa dvigne in začne se predstava. Otroci različnih značajev in dinamik, različnih interesov v njihovih vsakdanjikih so nekakšen presek osnovnošolcev in prav nič ne nakazuje na mračni konec. Dokler jih mama, drugega za drugim, ne pokliče iz hiše v lopo.
Procesno delo kot varovalka
Pomor, stiliziran in hkrati nadvse krvav, vidimo le preko videoposnetka dogajanja v notranjosti lope – ki je bil posnet vnaprej v nadziranem okolju in ga zgolj predvajajo, otroci ne odigrajo svoje smrti in »mama« ne svojih ubojev na vsaki predstavi znova in znova, ampak se v lopi le pomažejo z rdečo barvo, nato pridejo iz »zakulisja«, spet sedejo na kavč in se pogovarjajo, kot da se ni nič zgodilo, delujejo celo komično. Ta postopek in mnogi drugi postopki prekinitve nedvomno služijo varovanju otrok in zmanjševanju njihove izpostavljenosti nasilnim prizorom in so hkrati tudi dekonstrukcija ideje realizma v gledališču – kar ste videli, se ni zares zgodilo. Na odru mrtvi na koncu vedno vstanejo in se priklonijo.
Vseh dvomov seveda niti vsi ti natančno premišljeni režijski prijemi in ukrepi za zaščito otrok pred stresom ali celo travmo ne odpravljajo, in mnenje, da je sodelovanje otrok v tako brutalni zgodbi nedopustno, so po huronskem aplavzu na koncu predstave izrazili tudi nekateri slovenski gledalci. Večplastnost izziva je na svoj način izrazil tudi Milo Rau s formulacijo, da gre za otroško gledališče za odrasle, čemur je sledil tudi Cankarjev dom z obvestilom: »Predstava ni primerna za mlajše od šestnajst let.« Igrajo jo otroci, a za vse otroke ni primerna.
Otroci, priče zatona
Rau je z otroki prvič sodeloval v predstavi leta 2013, ki je tematizirala belgijskega serijskega klavca in posiljevalca otrok Dutrouxa, čigar aretacija je konec 90. let v Belgiji sprožila izjemen val ogorčenja civilne družbe, tudi nad korumpiranimi belgijskimi elitami, država je bila na robu implozije, za Raua pa je vse skupaj pomenilo tudi nekakšno »alegorijo zatona zahodnih kolonialnih in industrijskih velesil«. Vse to dogajanje seveda nikakor ni moglo iti mimo belgijskih otrok. A pomisleki in dileme imajo realno podlago: otrokom je danes dejansko dosegljivo neverjetno veliko podob nasilja, od dnevnih televizijskih poročil s front do podob njihovih sestradanih in pobitih sovrstnikov v Gazi, Sudanu in drugje, od nasilnih filmov do videoiger in neštetih drugih smeti na omrežju, za katere velik del staršev niti ne ve, da obstajajo, kaj šele, da jih otroci gledajo. Je torej ob otroških predstavah za odrasle, ki nastajajo po strogih protokolih, ob nadzoru psihologa in še dveh svetovalcev ter ob sodelovanju staršev, mogoče govoriti o zlorabi?
