Trideset odstotkov ljudstva je bilo proti. Lahko z lahkoto ugibamo, kateri del ljudstva je to bil: nezainteresirani vrhovi strank in »zvesti verniki« le-teh, ki vedno glasujejo tako, kot jim stranke sugerirajo. Ugibamo lahko tudi, da je kar nekaj članov in volivcev strank glasovalo za, ker tudi znotraj strank ne morejo biti srečni z obstoječim sistemom, ki ne daje nobenih možnosti sicer morda dobrim kandidatom na listah strank, ker je pol poslancev izbranih že vnaprej in nastavljenih visoko na listah v raznih strankarskih »kleteh«. Pa saj se za stranke nič ne spremeni, razen tega, da bodo njihovi volivci volili drugače, kot si je stranka zamislila. Stranke se morda in pod vprašanjem uspešnosti lahko rešijo samo tako, da na spodnji del svoje kandidatne liste postavijo res nemogoče kandidate, še slabše od onih na vrhu.
Po naši ustavi ima oblast ljudstvo. Izvaja se med drugim in predvsem z volitvami v državni zbor. Tam naj bi sedeli zastopniki ljudstva vendar ne – tam sedijo delegati strank. Odtujeni od ljudstva in delujoči za interese strank oziroma strankarskih vrhov, ki so jim odločilno pomagali sploh zasesti sedež v parlamentu. Med trajanjem mandata si kakšen strankarski delegat premisli in izda svoje sponzorje in upnike v njihovo brezpogojno zvestobo, vendar praviloma ne zato, da bi deloval po svoji vesti, ampak še bolj zase.
Zdaj se nahajamo v povsem jasnem položaju: ljudstvo, ki ima oblast, je določilo preferenčni glas. Na parlamentu oziroma bolje strankah, ki so stvarne lastnice parlamenta, je, da preferenčni glas kot še samo tehnično zadevo uvede, in to takoj. Brez sprenevedanja, relativiziranja, umetnih formalnih zapletov, zavlačevanja, demagogije … kot ti naši »predstavniki ljudstva« znajo in zlorabljajo. In brez izgovarjanja, da je treba še kaj spremeniti, to podtakniti predlogu spremenjenega zakona, se okrog tega iti politične igrice in na koncu narediti nič. Ljudstvo hoče, in to takoj, preferenčni glas. In to ni nekaj kompliciranega in zahtevnega. Samo eno enostavno parlamentarno proceduro je treba speljati.
Če tega parlament, natančneje stranke ne bodo storile, bo to videti kot uzurpacija duha ustave in celo kot majhen in simptomatičen državni udar. Tudi noben (ustavni) pravnik tega vtisa in realnosti ne bo mogel prepričljivo braniti s pravniškimi telovadbami. Volja ljudstva je nad voljo strank.
Jože Rotar, Dobriša vas
