Sledim besednim spopadom »naivnih« mirovnikov in onih drugih, »agresivnih« mirovnikov, ki bi mir po svojem razumevanju ustvarjali z vojnami. Sem na strani prvih.
V teh debatah se pojavljajo pojmi: država, nedotakljivost mej in suverenost, Nato …
Najprej o državi. Država ni nedotakljiva svetinja. Ne glede na to, kako in zakaj je nastala, mora služiti ljudem in ljudje morajo to tako čutiti. Če država tega ne počne, je obstoj le-te ogrožen ali je vsaj življenje v njej naporno za večino ali manjšino, ni pomembno. Tako je nastala tudi Slovenija. Ker smo življenje v dveh prejšnjih državah čutili kot naporno: v Avstriji (bolje Avstro-Ogrski) in v zadnji Jugoslaviji. Koliko se je naše čutenje skladalo z dejanskim stanjem, je drugo vprašanje.
Ukrajina je bila in še vedno je (celo apokaliptično) katastrofalno naporna za ukrajinske državljane. Menda ja vemo, kakšna država je to bila to pred »z ničim izzvano rusko agresijo«? Rusi so napadli Ukrajino kar tako? Ker bi radi bili še večji? In Ukrajino je menda treba braniti v njenih mejah, »dokler bo potrebno«, občutenje ukrajinskih državljanov ne šteje nič. Če bi se tako »svetovni red« obnašal tudi v primeru Slovenije, bi bili danes porušeni, pobiti, razgnani, razdvojeni na »nove in stare sile« … in še vedno v »sveti« državi (verjetno Srbo-)Jugoslaviji. Ampak nismo. Ker se je takrat smatralo, da je ljudska volja pred sveto državo. V primeru Ukrajine je ravno nasprotno. Seveda, ne brez razloga, ki je vsem na očem visoka politika Zahoda z ZDA na čelu in skoraj izključno zaradi ZDA, nad katerimi je neka skoraj nevidna naddržavna nadnarodna super bogata zahodna svetovna elita v paniki zaradi grožnje izgube vrednosti njihovega kapitala.
Suverenost države je naš problem in tudi problem večine držav Zahoda. Vsaj v zunanji politiki v EU praktično ni suverene države in naša je skrajno nesuverena. Politiki, ki se z mirovniki nočejo pogovarjati, verjetno imajo svoje »intimno mnenje« (saj menda ja niso tako neumni?), vendar ga ne smejo kazati, ker so nesuvereni ali še kaj osebno hujšega. Z mirovniki se ne zmorejo pogovarjati, ker nimajo protiargumentov, ki bi jih zdrava pamet lahko prenesla brez hudih bolečin. Še huje, s svojimi izjavami in obnašanjem delujejo po balkansko: »Poturice gore od Turčina«!
Nato? Ne obstaja en Nato, ampak Nato v procesu stalne transformacije. Od vojaško-politične zveze za obrambo pred Sovjeti (pozneje nikoli niso našli vojaških načrtov za sovjetski napad) po drugi svetovni vojni do širjenja po letu 1990 in danes očitno v poskusu širjenja na cel svet. Ko smo imeli težko preizkušnjo leta 1991, smo z upanjem gledali na Nato, da pa ja menda ne bo dovolil pomendranja Slovenije, mednarodno pravo gor ali dol. Potem smo se včlanili v Nato zaradi enostavnega razloga: ker smo premajhni, da bi lahko sami zagotavljali lastno vojaško obrambo proti komurkoli, predvsem v soseščini. In da smo postali člani obrambne družine, ki se menda ja ne bo med sabo stepla. Današnji Nato je postal odkrito napadalna zveza z enim šefom in N+ vazalov. Danes Nato ne predstavlja več obrambno brezskrbnost, ampak grožnjo velike vojne, ki jo bo in jo je že zakuhal ravno Nato. Tisti, ki bi se takoj izčlanili iz Nata, bi morali upoštevati pomanjkanje alternative. Danes moramo biti v Natu, da nas ta ne napade. Ekonomsko, politično in nazadnje tudi vojaško, »če bo treba« in če še prej sami med sabo ne obračunamo. Drugih zaveznikov nimamo, potencialne pa pomagamo odganjati.
Ja, položaj naše državice ni v skladu s pričakovanji. Če upoštevamo še notranje anomalije, korupcijo, odsotnost lastne vizije, demagoško kreganje na podlagi laži ali delnih resnic, potem je položaj obupen. »Zgodba o uspehu« se je izpela. Če je sploh kdaj bila več kot politična fraza.
Jože Rotar, Dobriša vas
