Menim, da je v odmevu dr. Jasminke Dedić (Dnevnik, 10. maja) na pisanja Andreja Cetinskega in Jožeta P. Damijana pod zgornjim naslovom treba po moji presoji vsaj nekaj dodati, ali vsaj bolj preprosto, jasno, povedati. Evropa, tudi Slovenija in ves svet, je v okoljski krizi in še v številnih drugih krizah. Ampak taka je vsa zgodovina človeštva. Polna neskladij med človeštvom in naravo, t. j. med pokritjem človeških, stalno (premočno) rastočih potreb in zmožnostmi okolja. Posledice »uravnavanja« potreb in možnosti so bile najprej ostre napetosti v družbi, zatem vojne in novo usklajevanje/povečevanje zmožnosti za človeka na račun okolja. Vse dokler se ni opazilo intenzivno pešanje okolja v mnogih pogledih, ko preprosto ni več mogoče nenehno povečevati dobrin za potrebe človeštva. Ker priroda ne zmore. In tu smo zdaj.
J. Dedić govori o biofizičnih mejah planeta in kritično obravnava neoliberalizem (podpiram), ne pove pa, kaj ali kdo ogroža biofizične meje planeta. To je, najbolj razumljivo, jasno, neovrgljivo povedano, stalna rast števila ljudi. Slovenija in Evropa tu nista nobena izjema. Skupaj v svetu že presegamo osem milijard prebivalcev in trend rasti se nadaljuje, razen (pre)redkih izjem, ki se zaradi višje stopnje zavesti odpovedo otrokom ali se vsaj »zadovoljijo« z enim. Pa še pri enem na žensko po 25. letu se število ljudi poveča za en procent na leto (izračun Kitajcev).
Vsakodnevno jadikujemo o podnebnih spremembah, se jih torej zavedamo. Nikakor pa niti ne omenimo temeljnega razloga, naše nekontrolirane rasti namreč, temeljnega razloga torej naših čedalje bolj neobvladljivih težav, kaj šele, da bi poskušali z ozaveščanjem o omejevanju. Bojim(o) se prihodnosti, vojne se dogajajo (55 v svetu), zdaj tudi v Evropi. In ta Evropa deluje po starih, prežvečenih pristopih, kot navaja J. Dedić. In že dolgo tega ne več recimo po (raz)umnih ukrepih in prizadevanjih.
Herman Graber, Ljubljana
