Butalci, vsi po vrsti, so bili in so usmerjeni v svetlo prihodnost. Vedno podprejo dobre in sodobne rešitve, ki jih prinašajo nove tehnologije, spoznanja, načrti in pač vse novosti, ki koristijo ljudem, okolju, gospodarstvu oziroma vsem dejavnostim, v katerih so Butalci udeleženi.

»Možje, a smo, al' nismo!. Al' bomo šli v korak s svetom, al' bomo ostali še naprej pravi Butalci. Al' bomo naredili kaj koristnega za naš kraj oziroma za nas,« je vzhičeno vzklikal župan, stoječ na stolu v butalski gostilni. »Bravo, župan, tako se govori. Povej nam, kaj konkretnega imaš v mislih?«

»Možje, v mislih imam naložbe v pridobivanje energije, naložbe v večjo pretočnost prometa, naložbe v čistejše okolje in vodne vire, ter nenazadnje ureditev butalskega zdravstva,« je poudaril župan. »To je to. Vsi Butalci soglašamo s tvojimi veličastnimi predlogi. Ker vemo, da je v butalski kasi denar, verjamemo, da boš povedane načrte z lahkoto uresničil, ker bomo prav vsi imeli nekaj od tega,« so drug preko drugega vpili Butalci. »Z veseljem bomo podprli prav vsi, prav vsako predlagano naložbo. Živele, Butale.«

»Če je pa tako, dam za rundo in vam povem, kam bodo šle butalske naložbe,« vzhičen zavpije župan. »Bravo, bravo, na zdravje župan, mi smo s tabo,« vsevprek butalska množica.

Župan, še vedno stoječ na stolu, začne: »Na koncu Butal pri Štefucu bomo postavili vetrno elektrarno. Na strehah cerkve in farovža, ki sta največji v Butalah, bomo postavili sončne celice. Od severa do juga in od vzhoda do zahoda Butal bomo zgradili hitri cesti in železnici. Še prej pa bomo rešili naše vodne vire in prepovedali vaše greznice ter jih priključili na kanalizacijo, ki bo šla mimo vaših hiš. In nenazadnje bomo našemu zdravniku prepovedali popoldansko delo za vašo gotovino in zagotovili, da dopoldan, ko je butalska javna ambulanta odprta, ne bo spal in bo sprejemal na preglede Butalce za denar iz naše kase.«

Butalci so onemeli, navdušenja ni bilo kar naenkrat več. Prvi se je oglasil Štefuc: »Župan, jaz sem proti vetrnicam pri moji hiši. Že tako sovražim prepih, zdaj naj bi me hladila pa še vetrnica. Pa še to. Kdo bo pobiral poginule ptiče, ki se bodo zaletavali v vetrnico?«

Nato vstane še župnik: »Sončne celice ne sodijo na cerkveno streho. Mi take elektrike sploh ne rabimo, saj imamo sveče. Preljubi v gospodu, Cerkev je proti.«

Takoj za njim pa večja skupina lastnikov zemljišč in objektov na njih:« Mi smo za cesti in železnici. Smo pa proti, da se speljejo preko naših parcel. Župan, ugotovi, kdo bi dovolil gradnjo na svoji parceli. Potem pa naredi načrt, kako boš železnico in cesto speljal po njih. Nič hudega, če bosta malo zavijali sem in tja. To bo celo atrakcija. Butalska hitra cesta in železnica. Še enkrat pa povemo, da smo proti, ker svoje zemlje ne damo.«

Nato se oglasijo Janez, Aleš in Tone: «Mi smo proti kanalizaciji. Naše greznice so samo naše in niso tako nevarne kot kanalizacijske cevi, po katerih bi tekel drek vseh Butalcev. Kaj pa če bo potres? Naše greznice se ne bodo poškodovale, cevi pa se bodo. In nenazadnje, s čim pa bomo gnojili spomladi naše vrtove, če greznic ne bo več. Mi smo proti!«

Pa se dvigne še gruča Butalcev: »Naš dohtar odlično dela. Res da samo popoldne, ampak ni lepšega kot to, da vedno pohvali naše klobase in šnops, ki mu ga prinesemo. Smo pa za tistih par denarcev tako zdravi, da večkrat pridemo k njemu. Torej, mi smo proti.«

Župan je zvito pogledal in takoj dodal: »Če sem odkrit, priznam, da sem to pričakoval. Vi ste še pravi Butalci. Še eno rundo častim.«

Tomaž Šumi, Lesce