Frazem povzema le drugi del zaporedja. Najprej se poskuša nekaj doseči zgrda (s strogostjo, skoraj nasiljem), ko pa odgovorne presvetli spoznanje, da je njihov način kontraproduktiven, poskusijo s človečnostjo, skratka zlepa. Podobna je basen o vetru in soncu, ki sta se dajala, kdo bo popotniku slekel suknjič. Najprej se zažene veter, hoče iztrgati suknjič s popotnikovih ramen. Učinek je bil prav obraten: popotnik se je še bolj zavil s suknjičem. Na vrsti je bilo sonce s svojo toploto. In učinek: popotnik je sam od sebe slekel suknjič.
Precej zanimivo je, kako voditelj, ki naj bi vodil zlepa, konča. Denimo, Bog stare zaveze je sodeč po Svetem pismu strog, avtokratski, zamerljiv in maščevalen starec. Zdi se, da je uvidel svojo zmoto, zato je poslal med ljudi blagega, človekoljubnega Jezusa. Dejansko prvega komunista. Ampak vemo, kako je ta končal: pribit na križ.
Vatikan je med Slovence poslal militantnega Rodeta. Z agendo verjetno, da bi Slovenijo naredil za teistično državo (po zgledu muslimanskih držav). Zato nas je Vatikan med prvimi priznal. Ampak smo trmasti Slovenci ostali država z malo pohabljeno demokracijo (oblast so ugrabile politične stranke). Celo navkljub Rodetu je ostal tisti sramotni 55. člen ustave. Ko je Vatikan uvidel, da s silo ne bo nič dosegel, je poslal blagega Urana. Ki pa je končal v izgnanstvu s precej po Stalinovem vzoru skonstruirano obtožbo.
Takih dvojic v zgodovini lahko še najdete. Predvsem v primerih, kadar se ljudstvo otrese nekega avtokratskega in zatiralskega režima. Voditelj na prehodu običajno konča na smetišču zgodovine. In nasprotno: če se to ne zgodi, če ne potegne kratke, potem prejšnji režim ni bil zatiralski ali totalitarističen. Ampak je bil bolj ali manj tako prikazan z namenom prevzema oblasti.
Vse kaže na to, da smo ljudje povečini še vedno nerazumna bitja. Najprej smo pripravljeni dolga leta prenašati nesvobodo, zatiranje, utesnjevanje, skoraj nasilje, potem pa bi kar hoteli, da se reši vse čez noč. To pa je možno le avtokratsko. Če pa voditelj poskuša preveč demokratično, je proglašen za nesposobnega. Ljudje postanejo nepotrpežljivi (zlasti, ko se poskuša popraviti na kolikor toliko demokratičen način več desetletno zanemarjeno pot). Ljudje smo bolj kot ovce, ki naredijo nekaj razumnega šele pod grožnjo biča. Kar je temeljno sporočilo svetopisemske prigode o ovcah in pastirju: ovce bodo šle v ogrado (ali pa stran od prepada) šele, če jih bo tja segnal pastir z bičem in s pomočjo psov-čuvajev. Zato, ker pastir ve, da morajo ovce v ogrado, da bi bile zaščitene pred zvermi, pastir vidi, da se neki travnik prevesi v prepad, v katerega bi lahko padle ovce. Podobno kot je bilo s protikadilskim zakonom: šele ko so odgovorni (minister Keber in parlament kot naš »pastir«) »udarili« z zakonom in sankcijami, so kadilci prenehali kaditi v zaprtih prostorih. Pa naj bi bili ljudje (tokrat kadilci) razumna bitja (ki jih ni treba usmerjati z zakonom, ampak naj bi znali vklopiti razum in samoiniciativno nehati zastrupljati zrak v zaprtih prostorih).
Nekaj podobnega se bo najbrž zgodilo s SDS. Janša je, zdi se, dokončno spoznal, da njegova metoda »saj ni treba, da me imajo ljudje radi, važno je, da se me bojijo«, ni preveč produktivna, zato bo mogoče ustoličil bolj spravljivega Logarja. Ključno pa je, ali bo Logar znal z ljudmi tako kakor kočijaž pri furanju konj: če vajeti preveč zategne, konji obstojijo, če pa jih preveč popusti, zbezljajo. Ravno prav moraš najti ravnovesje med zategniti in popustiti. Oziroma dovolj razumen, da veš, kdaj zategniti, kdaj popustiti. Vse skupaj torej bolj kot palica in korenček. In če zašpilim tole klobaso: najprej zgrda, nato zlepa, ampak ker je učinek zlepa pobezljana (nerazgledana in nerazumna) množica, je treba spet zgrda.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
