To bi jim pravzaprav moralo biti jasno, še preden so jih javnosti, naivno ali pa tudi ne, sploh vrgli kot nekakšno kost za praznično glodanje, zato, da so na svoji časovnici obljub za lansko leto lahko naredili kljukico.
Takšen amaterizem, ki se kaže v izhodiščih, ni v ponos strokovnjakom, ki so na pristojnih ministrstvih vsekakor zaposleni. Možno je sicer, da niso bili kaj dosti vprašani ali upoštevani. Možno je tudi, da so si s tako pripravljenimi izhodišči, za katera so natanko vedeli, da ne morejo prestati resne strokovne presoje, pa tudi ustavne verjetno ne, želeli zgolj pustiti širok manevrski prostor za morebitne spremembe.
Toda zakaj potem izgubljati čas z izhodišči? Če bi vlada imela resno namero na ustrezen način urediti obdavčitev nepremičnin in/ali presežnega premoženja, bi že zdavnaj vključila stroko in občine ter z njimi oblikovala ustrezne rešitve. Na tej osnovi pa pripravila čim bolj kakovosten osnutek zakona, primeren za razpravo, in to ne dobro leto pred volitvami, temveč že bistveno prej.
Minister za finance se brani, da je nekje pač treba začeti, da gre za prvi korak, saj jim, kot priznava, resne in bolj celovite reforme do konca mandata ne bo uspelo izpeljati. Izgovor je slab. Ravno s pristopom, ki so ga ubrali – prepozno in nestrokovno – je zelo verjetno, da se spet ne bo zgodilo nič. Ali pa bo vlada tvegala politični samomor.
Na finančnem ministrstvu tudi pravijo, da pri izhodiščih za novi davek ne gre za nepremičninski (občinski) davek, ki bi nadomestil neustrezno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča – čeprav bi bilo treba v prvi vrsti nadomestiti prav to – temveč za obliko državnega premoženjskega davka, ki podpira stanovanjsko politiko in razbremenitev dela. Glede na izhodišča davek ne bi v želeni meri podprl ne enega ne drugega. Analize, koliko je sploh praznih, naložbenih nepremičnin, na katere naj bi davek meril, nimamo. Zgolj ocenjuje se, da je najmanj polovica statistično praznih nepremičnin neuporabnih za bivanje, nekatere niso primerne ali namenjene za oddajo v najem, nezanemarljiv del pa se jih že oddaja na črno.
Ob predvideni ekstremno visoki in verjetno ustavno sporni davčni stopnji, višji kot v katerikoli državi v soseščini, bi davek povzročil ne le nesorazmerja, temveč tudi vse mogoče oblike optimizacije in izogibanja, silil bi v prenose lastništva na otroke ali celo nazaj na starše, ki v stanovanju bivajo, v skrajnem primeru tudi v prodaje.
Načrtovana olajšava, po kateri bi se davek znižal za 25 odstotkov prijavljenih dohodkov od oddajanja v najem, bi s ciljem njegovega čim večjega izničenja vodila v zvišanje najemnin na območjih, kjer je povpraševanje po stanovanjih največje in zato tudi njihove vrednosti. Bolj smiselna bi bila oprostitev v primeru dolgoročnega oddajanja, kar bi prav tako spodbudilo prijavljanje najema in več dohodnine vsaj iz tega naslova. Še prej pa ureditev najemnih razmerij.
Poznavalci predlagajo razmislek o širšem zajemu nepremičnin ob upoštevanju določenega praga obdavčitve, nad ravnjo bivanjskega standarda, in o odpravi anomalij, kot je popoln izvzem luksuznih rezidenčnih nepremičnin. Najbogatejših davek tudi sicer ne bi posebej prizadel, saj imajo premoženje bolj razpršeno kot srednji sloj.
Ob odpravi vseh spornih določb je jasno, da tudi davčnega izplena v grobo izračunani višini 600 milijonov evrov, ki naj bi omogočil razbremenitev plač z dohodnino, zagotovo ne bi bilo. Čemu potem sploh takšen davek?
