Požig novogradnje bazena Ilirija je primer, ki se pojavlja povsod. Del ljudi zna kreirati, delati nove stvari, del pa tega ne zna, ni sposoben, se mu ne da in zato želi delo, trud, znanje tej prvi skupini uničiti. To je, lepo povedano, konservativni pristop, ki se sicer imenuje nazadnjaški, primitiven. Ne strinjam se z županom Jankovićem, da če požigalca Ilirije najdejo, naj gre za dve leti na tovornjak pobirati odpadke. Področje, kjer je daleč največ potreb po kadrih, je menjanje plenic, kopanje, vzdrževanje oseb v DSO-jih. Zlati težji starostniki so pretežno za ženske v oskrbi izjemno zahtevno delo.
Glede tega, da na gradbišču Ilirije ob požaru ni bilo varnostnika, ob tem, kakšna je višina investicije, je prepozno razpravljati. Najmanj, kar se dogaja na gradbiščih, so kraje goriva in akumulatorjev iz delovnih strojev. Tudi če so stvari glede požiga podkrepljene s številnimi drugimi, ki niso pustile resnih finančnih posledic, je smiselno stvari obravnavati tudi s stališča možnosti, da je bil ta dogodek insceniran. Strošek varnostnika, ki so plačani z najnižjimi plačami, je recimo 80 evrov dnevno; recimo, da stane varovanje 3000 evrov mesečno, krat 8 mesecev je to 24.000 evrov, proti nastalih škodi 300.000 eur. Tak preprost požar je osnova za aneks h pogodbi o gradnji.
MOL ima v načrtu stomilijonske investicije, ki so tesno povezane z gradbenimi in obrtniškimi deli. In tudi izgradnja stanovanj. Če bi MOL naredil svoje gradbeno podjetje, kot ga imajo recimo SŽ, in ga ne privatiziral kot recimo KPL, bi lahko glavno mesto prišlo do gradbenih stvari najceneje na trgu. In stroški novogradenj bi šli ekstremno navzdol. Ampak ker živimo v demokratični Sloveniji, bomo raje postavili še 50 radarjev v conah 30 km/h, ki dopoldan poslikajo rahlo prehitro vožnjo recimo pred urgenco na UKC LJ ali pred šolo na Viču, pa pridejo v proračun MOL milijoni.
Mitja Vilar, Šmarje Sap
