Nimam seveda nič proti temu, da bi se postavila jasnejša pravila o tem, kje in kako lahko ljudje izražajo svoja mnenja in prepričanja. Če po teh pravilih že zdaj ni dovoljeno zatikati »mnenjske zastavice« in sporočila po javnih parkih, potem naj to pač odstrani pristojna redarska služba – ne pa, da gorečneži nasprotne mnenjske strani potem izvedejo »protiprotest« v obliki demonstrativnega iztikanja teh zastavic. Ob (zgolj slučajnem?) medijskem spremljanju takega »protiprotesta«, kadar ga izvedejo zagovorniki »pravilnega« mnenja. In ob takojšnji javnomnenjski podpori z »naše« strani. Kako je bilo pa pred nedavnim, ko so »naši« v javni park zataknili več tisoč takih »mnenjskih zastavic« v javni opomin na smrti, do katerih naj bi pripeljala (tudi) zgrešena politika Janševe vlade do epidemije kovida? Takega odziva »našega«, v naš prav usmerjenega dela javnosti in medijev takrat nisem zasledil. Kako odločno bi reagirali, če bi drugače misleči takrat tiste zastavice demonstrativno populili, pa si ni težko zamisliti.
Čeprav eden od »prav mislečih« zdaj v Dnevniku piše, da imajo do zatikanja in puljenja takih zastavic enako pravico eni in drugi. Seveda, ker so jih zdaj pulili »prav misleči«. Pravi, da so s tem vendar branili ustavo in zakone – tiste zastavice pa da so bile »napad na ustavo in zakone«. Tale zadnja misel, zapisana po premisleku, pa se mi zdi še bolj problematična in vredna nadaljnje razprave kot puljenje tistih zastavic v trenutnem navdihu mimoidoče skupinice »prav mislečih«. Kritika drugače mislečih zoper veljavno ustavno in zakonsko ureditev česarkoli namreč ni nikakršen (v demokraciji nedovoljen) »napad na ustavo in zakone«, ampak uporaba svobode izražanja, ki jo ustava zagotavlja vsem, ne le njenim mnenjskim podpornikom.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče