Precejkrat sem spremljal tv oddaje Uroša Slaka (še ko je pripravljal in vodil Trenja). Praviloma je oddaje začenjal z izrazito desnimi stališči, ki pa jih je v teku oddaje nujno moral spremeniti v leva stališča. Postavljal je vprašanja, ki so temeljila predvsem na mnenju in dilemah bolj podpovprečnega dela vsake družbe. Ker se povprečni, predvsem pa nadpovprečni del družbe na veliko večino »čudnih« ali dolgoročno in v prihodnost usmerjenih stališč leve polovice družbenega spektra ne odziva z nekakšnim nerazložljivim strahom.
Temelj takih stališč je star v resnici vsaj krepkih dva tisoč let (še od Konfucija, predvsem pa od Kristusa: vsak človek je vreden nekega spoštovanja, človečnosti, kolikor je mogoče enakopravne obravnave). To so stališča, ki pa jih zanikujeta in nočeta uresničevati Cerkev, zelo jim nasprotuje tudi stranka SDS, deloma pa tudi stranka NSi. Ker gre za temelj kapitalistične družbene ureditve: nekateri so pač lastniki premoženja (takega ali drugačnega), večina ostalih ljudi pa so lahko samo lastniki svoje delovne sile, ki jim jo kapitalisti plačujejo bolj po svoji milosti. Oziroma so se kapitalisti v zadnjih sto letih nekako »obrusili«, zato se vedno bolj zavedajo, da druge ljudi in njihovo delovno silo potrebujejo, hkrati pa so jih razna sindikalna gibanja in delavski protesti »prisilili« v zavedanje tega dejstva. Ali pa še ena pogosta interpretacija: družba, ki bo dovolila uspešne lastnike proizvodnih sredstev, bo lahko tudi bogata (ker bodo tudi delojemalci lahko dobili veliko). To idejo postavlja na laž Amerika: njihova ekonomija je ena najuspešnejših na svetu, pa vseeno pri njih vidimo revščino (»oplemeniteno« s kriminalom) kot redko kje na svetu.
V nekaterih primerih pa se je Uroš Slak v teku oddaje nesposoben dvigniti na nivo povprečja, ampak trmasto vztraja na nivoju podpovprečne polovice populacije. Pri tem je verjetno prepričan, da izpolnjuje svoje novinarsko poslanstvo, da sprašuje, kakor bi spraševal tisti, ki niti ni sposoben oblikovati vprašanj. Ali pa, ki se mu taka vprašanja porodijo zato, ker zlobno preobrača, kar zagovarja napredni del populacije. In ki se ne zaveda, da je osnovna ideja kapitalizma z vidika dolgoročnosti nenapredna (zato poskušajo kapitalistično miselnost »prepleskati« npr. z liberalizmom, neoliberalizmom in morebiti še kakšnimi drugačnimi »fasaderskimi« ukrepi). Tipičen primer je njegovo ponavljanje enostransko pomanjkljive izjave dr. Türka.
Ampak zdajle nočem govoriti o Urošu Slaku. Omenjam ga samo zato, ker v oddaji Ena na ena z Luko Mescem prav tega ni bil sposoben. Ampak je trmasto vztrajal pri stališčih, ki izražajo bolj ali manj namerno nerazumevanje in sprevračanje v smeri zlobnega nasprotovanja trenutno izvoljeni oblasti. Primerov je veliko. Denimo Mahničevo zlobno vztrajanje pri testiranju na trde druge (testiranje, kadar njim ustreza – vprašajte se, zakaj). Ali interpretacija o obdavčitvi praznih stanovanj: Tonin jo je zlobno obrnil, da Levica hoče obdavčiti tisto, kar so posamezniki leta gradili. Ali ideje o zlobnih migrantih (o tem sicer tokrat niso govorili). So pa npr. o boxerjih: Tonin je, zdi se, nalašč podpisal naročilo s klavzulo o odškodnini, ko je bilo tudi formalno (po volitvah 24. aprila) jasno, da boxerjev nočemo. Ali pa o zagovarjanju osnovne ideje kapitalizma, ki jo Levica v svojem programu spreminja (in je ustavno sodišče moralo ugotoviti, da tovrstna stališča o kapitalizmu v programu Levice niso protiustavna). Pa o Boscarolu: strogo kapitalistično on ne bi dal toliko svojim zaposlenim in občini Ajdovščina ter gasilcem, če ne bi prej v medije prišla zlonamerna interpretacija, da si Levica prizadeva njegovo premoženje nacionalizirati. Enako velja za Akrapoviča, Kodilo in ne vem kdo vse je še »skočil u luft« ob takšni interpretaciji prizadevanj Levice.
Veste, tole mi izgleda bolj po vzoru ameriških bogatunov, ki milostno dajejo znaten del svojega premoženja v karitativne namene (npr. Bill Gates). V resnici ga dajejo zato, da bi se razbremenili velikega davka.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
