Po dnevu kulture v Sloveniji: zakaj ni vsak dan »dan kulture«, dan miru, pesmi, knjige, slike, filma, stavbe, sonca in veselja?
Po potresu v Siriji in Turčiji: tragedija, ki ji ni para. Na tisoče mrtvih in žrtve, do katerih ni niti mogla prva in nujna pomoč. Narava se je poigrala z nemočnimi. Kakšna pa je bila prva reakcija Slovenije do obeh držav zaradi naravne nesreče s hudimi posledicami? Najprej smo poročali in preštevali, ali so med mrtvimi tudi Slovenci.
Po obisku predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega v nekaterih evropskih prestolnicah in zaprosilu ali zahtevi za rakete dolgega dosega in za moderna letala: huronsko navdušenje v parlamentih ter stoječe ovacije. Ali res umestno?
Pravzaprav so opisane tri situacije, kjer imamo ali pač nimamo ljudje vpliv na medsebojne odnose in rezultate sobivanja.
In v kratkem razdobju so se pokazale vidne razlike v razmišljanju in delovanju oblastnikov. Za medsebojno uničevanje in sovraštvo je kar velik interes, za mir »malo« manjši. Redki trezni glasovi za mir se izgubijo v poplavi vojnih propagandnih potez.
In povsod poudarjanje enotnosti v vojni. V Evropi so enotni proti Rusiji. V Rusiji so enotni proti Ukrajini in za enotnost s Kitajsko. V Ukrajini hočejo biti enotni z Evropo in proti ruski manjšini v svoji domovini. V Ameriki so enotni, samo če so drugi neenotni. V Angliji so enotni zato, ker so skupaj z Ameriko proti Rusiji. In tako dalje. Ja, »malo« me skrbi ta enotnost v nasprotovanju za mir ter enotnost za vojno in na račun lastnih državljanov v vseh deželah. Nikjer ni zaslediti človeške enakosti.
Pa si predstavljam, kako reagirajo Američani, ko kjerkoli na svetu kdo nastopi proti enemu Američanu. Nedotakljivemu, večvrednemu in zaščitenemu tako pravno kot z orožjem cele države. Da ne govorim o večji skupini. No, lahko si predstavljam njihovo »manjšino« v drugi državi. Posnemanje tega in takšnega ravnanja seveda ni dopustno. Ja, interesi se počasi jasno in slej kot prej izkristalizirajo. Pa ne za mirno reševanje sporov, temveč za zaščito lastne orožarske industrije ter ekonomskih koristi. Preigravanje variant, do kje lahko gredo vsi skupaj enotno ali pač ne, je že zdavnaj prekoračilo dopustne meje.
Od granat in raket razrušena vzhodna Ukrajina, kjer od celih mest in vasi ostajajo samo še imena in ruševine, je žalosten prikaz in dokaz enotnosti. Pravic posameznikov, da bi tam v miru živeli ne glede na nacionalnost, tam enostavno ne vidim več. A vendar je to vse skupaj kar »daleč«. Pravzaprav je skoraj vseeno, če gledam sliki Hirošime in Nagasakija leta 1945 ali pa kakšnega naselja v Ukrajini. Nekateri se poigravajo z mislijo o uporabi še več orožja ter več tankov, raket, letal. In tudi jedrskih konic. Se bojim, da bo kakšna dnevna vremenska napoved na TV v bodoče vsebovala tudi natančne podatke o sevanju in še bolj pozorno spremljanje o pihanju vetra ter o tem, katere hrane »trenutno« ne priporočajo zaradi radiacije. In kako vse to koristi še živim ljudem na vzhodu Ukrajine? Pravzaprav ne vem. Upam samo, da pravice živeti in vse druge človeške pravice zagotavljajo vse države. Povsod po svetu, kjer živijo. In to brez streljanj in raketiranj. In ne glede na njihovo nacionalnost. In tudi ne glede na tutorje, ki tako »vestno« skrbijo za »vse« svoje državljane in državljane drugih, tudi sosednjih držav.
Pravzaprav ob takšnem ravnanju in samouničevanju človeštva niti niso naravne nesreče najhujše, kar nas lahko doleti. In mi smo »vrhunec« na vrhu piramide življenja v naravi. Ja enotnost nas bo očitno pokopala. Nekatere je že. Tako v Sredozemskem morju kot v Ukrajini.
Miloš Šonc, Grosuplje
