Pri spremljanju razprav o rebalansu državnega proračuna mi je spomin nehote odtaval desetletja nazaj k tovrstnim razpravam v nekdanji skupni državi. Prvo, česar se spomnim, je, da so bile tiste razprave strastno prežete z razmišljanjem, kdo komu krade in kdo koga izkorišča. Danes se »ustvarjalneje« delimo bolj po tem, kdo pri nas ustvarja (gospodarstvo) ter kdo težko zasluženo zapravlja (šolstvo, kultura, zdravstvo ...). Nekoč nas je na teh prostorih prevevala groza, kako bomo vsak hip bankrotirali, tam prek oceana so celo v svoje varnostne ocene pisali, da bodo najučinkoviteje opravili z nami, če se bomo sami zadavili z njihovimi krediti.
Nekje sem izbrskal podatek, da je bila naša bivša država ob razpadu zadolžena za 96 milijard evrov, kar je zneslo okrog 4400 eur na državljanko oz. državljana. Dandanes je samo moja država, naša zgodba o uspehu, obremenjena z 38 milijardami zunanjega dolga, kar znese 18.000 evrov na državljanko in državljana, torej štirikrat več kot nekoč, ko so nas še vsi ropali. Ob razpravah o republiškem proračunu pa kaže, da zaradi dolgov niti slučajno ne bomo bankrotirali, še manj pa razpadli. Na kaj pa bi: na Kranjsko, Štajersko, Primorsko? Čeprav se mi zdi, da kdaj pa kdaj tudi tod ni povsem jasno, če kdo koga le ne izkorišča. Se razume: poleg šolstva, kulture, zdravstva, teh nebodigatreba tolovajev, ki na vsakem vogalu prežijo na tiste, ki nam ustvarjajo kruh. Seveda se pri tem najpogosteje mirno spregleda, da v svoje obrtne delavnice, tovarne in druge proizvodne enote niso padli goli in bosi naravnost iz Potočke Zijalke.
Skratka, vljudno prosim raziskovalne novinarje Dnevnika, da nam bralkam in bralcem skušajo razložiti, od kod ta razlika med nekdanjo in današnjo zadolženostjo. Zdi se, da je za večino ljudi razlika v življenjskem standardu očitna (opravičujem se tisočem, ki živijo na ali pod robom revščine), pa vendarle, smo morda ta standard ustvarili zgolj na račun zadolževanja? Se stegujemo toliko, kot nam postelja dovoljuje? Zakaj je bila bivša zadolženost manjša, čeprav sta bila nekoč, na primer, šolstvo in zdravstvo vsem dostopnejša? Zakaj so bili nekdanji dolgovi nižji tudi ob tovarnah, ki so bile naše, a smo jih morali kot »nekoristne« prodati tujcem in špekulantom, ki dobičke odnašajo drugam in brž odfrčijo iz njih, ko te niso več obilneje dobičkonosne, delavce pa vržejo na cesto in prepustijo v reševanje državi?
Kaj pa mi, državljanke in državljani? Se kdaj vprašamo, zakaj je pri nas največ prodajnih površin na prebivalca v Evropi, v kakšni bedni potrošniški mlaki se udejanjamo, kako ravnamo z okoljem in naravnimi dobrinami, kako nam razpadajo vrednote sobivanja … Dovolimo si, da nas politične stranke slepijo z nerealnimi obljubami; da bi se strankokracije zadržale na oblasti, se zadolžujejo in s tem načrtno uničujejo prihodnost zanamcev.
Skratka: mi vsi potrebujemo globlji razmislek o »etosu prihodnosti«, kot v nedavno izdani knjižici s tem naslovom razmišlja tudi avtor Peter Kovačič Peršin.
Josip Meden, Ljubljana
