Starejše generacije se bodo gotovo spomnile filma s podobnim naslovom, ki se je glasil 'Hirošima, ljubezen moja'. Bil sem prepričan, da se kaj takega ne more več zgoditi. Pa se je. Podobe razrušenega mesta Gaza so podobne grozljivim podobam Hirošime, ki ga je porušila atomska bomba. Ranjenci, trupla, do tal porušene hiše, šole, bolnice. Prava podoba pekla.
Vendar! V Hirošimi sta si stali nasproti dve vojaški, imperialni sili, USA in Japonska. V Gazi pa izurjenim izraelskim silam nasproti stoji nekaj uporniško organiziranih Palestincev. Judovska država, dobro oborožena, z izurjeno (naborniško) vojsko je Palestincem krut gospodar. Palestinci, brez svoje države, zemlje in vojske so seveda lahek plen. Za kruto vojno proti njim je, po izraelskih trditvah, kriv Hamas. Palestinska odporniška skrajna milica je nastala iz judovske spletke proti PLO Jaserja Arafata. Jaser in Jicak Rabin, Nobelova nagrajenca za mir, sta se trudila narediti kolikor toliko znosno življenje na tem prostoru. Ni šlo. Jicaka so zahrbtno ubili, Arafat je skrušen umrl, umirjeni PLO pa je zasenčil skrajni Hamas, ki danes služi za izgovor Izraelu za rušenje Gaze, plenjenje novih ozemelj, vse za »Veliki Izrael«.
Po koncu druge svetovne vojne, v kateri so Judje plačali grozljiv davek fašizmu v Evropi, ko so milijoni umrli strašne smrti v koncentracijskih taboriščih in drugod, je nastala ideja o judovski državi. Splošna želja, da bi dobili svojo državo, je bila uresničena v Palestini. Zmagovalci druge svetovne vojne, Angleži z zavezniki, Francozi in Američani, so Judom, raztepenim po svetu, ponudili Palestino in jo vrinili med bližnjevzhodne arabske države. Niso jim ponudili svojega ozemlja za judovsko državo, recimo, kakšnega kraja v Angliji. Denimo Wales ali Yorkshire. Ne, pomešali so jih med Arabce. Po stari angleški navadi so jih pridno skregali med seboj. Še vedno velja anekdota: »Kjer se prepirata dva, je gotovo zraven Anglež, ki hujska drugega proti drugemu.« Takrat in danes ni nič drugače.
V Palestino priseljeni Judje, podprti z razumevanjem vsega sveta za trpljenje v drugi svetovni vojni, so se takoj začeli obnašati kot »izvoljeno biblijsko ljudstvo«, z več pravicami kot drugi ljudje. Še iz šolske zgodovine se spomnim, da so imeli z njimi težave že Babilonci, pa starodavni Egipčani, Rimljani in tako naprej, vse do danes. Še največ miru je bilo v teh krajih, ko so živeli skupaj z arabskimi plemeni. Vse dokler niso prinesli svojih demokratičnih novosti Angleži, Francozi in demokratični zahodni svet.
»Hamas je odprl vrata pekla,« je pred dnevi izjavil izraelski predsednik vlade. »Ne, Bibi. Vrata pekla ste odprli Izraelci, ko ste spletkarsko zvabili razdraženi skrajni Hamas v zanko, da je s strašnim napadom na judovska naselja povzročil grozljiv masaker.« Noben vzrok ni tako hud, da ga ne bi bilo mogoče rešiti s pogovori. Če ne gre danes, potem pa jutri, prihodnjič. Zato napad Hamasa človek lahko le obsoja. Samo nikar mi ne poskušajte povedati, da Mosad in Sid Ben niso vedeli nič o napadu. Trdno sem prepričan, da sta prav obe izraelski obveščevalni službi zapeljali Hamas v to skrajno zavržno dejanje.
Še bolj zavržno pa je povračilo Izraela. V primerjavi z njimi so Palestinci goloroki. Nimajo ne države, ne vojske, niti drugih državnih institucij. Borijo se le za svoj obstoj. Do obstoja pa imajo vso pravico. Najmanj tolikšno kot Izraelci.
Še nekaj me skrbi. Država brez izurjene vojske, policije ne šteje nič. To vidimo v Palestini. Izrael je, kljub majhnosti države, upoštevanja vredna vojaška sila. Braniti državo je stvar vseh državljanov. Zato so obdržali naborniško službo. Fantje služijo tri leta, dekleta dve leti, vojaški obveznik si do šestdesetega leta.
Pri nas smo naborniški sistem zavrgli. Naši znani vojaški strokovnjaki iz osamosvojitvene vojne so takrat vztrajno zatrjevali, da nas bo branil Nato. Za naše nebo bodo skrbele italijanske zračne sile, madžarske oklepne enote in podobne neumnosti so klatili, ko so nas zvabili v to vojaško zvezo. Danes smo v podobnem položaju kot Palestinci. Vojska je slabo opremljena, vojakov ni, mladih ta poklic ne zanima. Ukinitev naborniškega sistema zato štejem za izdajo države. Bomo koga upali vprašati, kako je s tem? Ne? Potem nam ostajajo le blodnje o resničnostnem šovu.
Spopad je zadušil ves svet. Nemo gledamo masaker nad Palestinci. Nič ne morejo OZN, nič ne ukrene njegov varnostni svet, onemogla je demokratična EU, Rusija je vpletena v ukrajinsko vojno. Edino Kitajska skromno ponuja nekakšno rešitev, ki pa ni nikomur všeč. Hvala za tako demokracijo. Ukrajincev in Palestincev pa zmanjkuje.
mag. Dušan Kaplan, Ljubljana
