Čas, ki ga živimo, je postavil pred današnje ljudi izjemno veliko problemov in izzivov. Doživljamo energetsko krizo, se soočamo z vojno, podnebno krizo, ekološko krizo, begunsko krizo, revščino, izgubo moralnih vrednot ... Mnogi problemi se zdijo nerešljivi, ob njih se čuti popolna nemoč in sledi ji umik v svoj svet. Nočemo videti problemov ali pa se nam zdi, da tako ali tako nič ne moremo pomagati ali spremeniti. Toda vedno velja poskusiti, in čeprav ne moreš stvari spremeniti, ostaja možnost, da na probleme in nepravilnosti vsaj opozarjaš in upaš, da se kdaj vseeno premakne na boljše.
Eden takih velikih problemov pri nas, kjer se dobi občutek popolne nemoči, je uničevalna »pomladitvena« sečnja v slovenskih gozdovih.
Sama ne morem hoditi zaprtih oči in si govoriti, da nič ne morem in da to ni moja stvar. Ne samo iz profesionalne dolžnosti, pač pa tudi zaradi nekdaj družinske vpetosti v gozdarsko stroko in vedenja, kako zgledno se je v preteklosti ravnalo z gozdovi, da so bili in ostali zdravi in pestri. V tistih časih se zlepa nobeno drevo ni posekalo brez dobro premišljene in tehtne strokovne odločitve logarja, se je v gozdovih redno čistilo in se jih je negovalo, »kapitalna« drevesa so ob vseh znanih ekoloških funkcijah, ki jih opravljajo, bila velik ponos in kot zelena zakladnica, premišljeno uporabljeno bogastvo, ki se ga je čuvalo in se gozd ni pojmoval kot njiva, kjer se pridelek v celoti požanje in zatem na novo zaseje, kar je očitno postalo pri nas prevzeta ameriška doktrina.
Že res, da so nekatera drevesa bolna, predvsem smreke, ki jim čedalje višje temperature okolja ne ustrezajo, a nas hkrati z bolehanjem in odmiranjem vidno opozarjajo na pregrevanje ozračja. Ali ob tem sploh pomislimo na to jasno znamenje, ali pa bolna drevesa služijo le kot spretno zlorabljen razlog za »pomladitvene« posege? Sprehod skozi slovenske gozdove nam kaže tudi drugačno zgodbo in je stresen.
Neskončne skladovnice podrtih kapitalnih dreves, goloseki, »pomlajevanje«, ki pomeni posek večine zrelih dreves in s tem ne samo uničenje pokrajine, pač pa popolno spremembo habitata, propad številnih živalskih vrst, ki jim odvzamemo življenjski prostor ... In pet nasajenih nadomestnih mladih drevesc namesto podrtega enega zrelega drevesa ne more nadomestiti funkcije in vrednosti slednjega. S tem preračunljivim razlaganjem namreč plenilci zavajajo ljudi, kako opravljajo dobro delo, češ da bo po poseku dreves celo še več. Nedopustno. Naj si zato dovolim ugovarjati z banalno primerjavo. Ali pet majhnih otrok iz vrtca lahko z delom nadomesti delo petintridesetletnika? Pet majhnih drevesc enostavno v ničemer ni enakovrednih enemu zrelemu drevesu, in miniti morajo desetletja, da zrastejo, če jim seveda kruti pogoji brez zaščitne vloge krošenj starejših dreves to dopuščajo.
Pred leti je bila naša gozdarska stroka v samem svetovnem vrhu pri gospodarjenju z gozdovi, v Ljubljani je bil celo svetovni kongres IUFRO (Svetovna zveza gozdarskih raziskovalnih organizacij). Pod vodstvom in z delom prof. dr. Mlinška, ki je bil pobudnik ekološkega gojenja gozdov in negolosečnega gospodarjenja z gozdovi, je dosegla zavidanja vredne rezultate. Iz sveta so prihajali k nam, občudovali rezultate dela, ki so se kazali v zdravih, bogatih in pestrih gozdovih, se od nas učili.
Bili smo prvi in daleč pred časom. Pa nismo zdržali. Raje smo vse zavrgli in postali sledilci posnemovalci uničujočih posegov v gozdovih in siromašenja okolja, a velikega bogatenja od poseka. Pohlepno sekanje zrelih dreves, delanje širokih cest praktično do vsakega drevesa in uničevanje življenjskega prostora za številne vrste, ki zgolj na mladih, posajenih nadomestnih drevescih ne morejo najti življenjskega prostora, da o izgubljeni protivetrni in protierozijski zaščiti okolja, ki jo nudijo starejša velika drevesa, ne govorim, so postali naš samoumeven, običajni vsakdan.
Pomladitveni masaker, ki se zdaj dogaja v gozdovih in ob rečnih strugah, nedvomno dolgotrajno in za vedno spreminja habitate in je kot tak povsem nesprejemljiv za vse osveščene navadne občane z osnovnim znanjem naravoslovja. Le sedanja gozdarska stroka, kot vse kaže, vidi v tem velik napredek in gozd ima odslej očitno primarno eksploatacijsko funkcijo. Toda narava nam bo za vse to kmalu izstavila visok račun.
Mira Kofler, Škofja Loka
