Spoštovani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
na vsa se obračamo z javnim hipotetičnim vprašanjem. Razmišljamo o projektu, da bi namesto Ljubljanskega gradu zgradili zabaviščni kompleks v obliki piramide. Investitorju je namreč bližja podoba piramide kot obstoječa proti-osmanska utrdba. Ker je višina investicije povsem nepomembna, menim, da dogovor z upravo mestne občine Ljubljana ne bo problem. Pričakujemo, da bomo z lokacijsko preveritvijo, ki bo dokazala, kako pomembna bi bila nova atrakcija za turistično podobo Ljubljane, da bo nov zabaviščni park vseboval vse programe, ki jih vsebuje obstoječi Ljubljanski grad in da bo piramida predstavljala še bolj očitno dominanto v mestu, zlahka dosegli spremembo veljavnih prostorskih pogojev. Ker bomo projekt razrezali na manjše dele in za vsakega posebej pridobivali gradbeno dovoljenje, tudi ne bo potrebe po izvedbi celovite preveritve vplivov na okolje. Torej tudi tukaj ne pričakujemo težav.
Malo pa nas skrbi vaše stališče glede naše ideje. Zgodovina vaših odločitev v Ljubljani nas sicer navdaja z upanjem, da ga bomo kljub temu, da je Ljubljanski grad razglašen za spomenik, vendarle lahko pridobili. Soglasje oz. pozitivno mnenje ste izdali k projektu Bežigrajski športni park (BŠP), predvidenem na Plečnikovem stadionu, pa čeprav je bil projekt v popolnem nasprotju z varovalnim režimom za spomenik državnega pomena, ki za stadion velja. Žal je pozitivno mnenje bivši minister za kulturo nesramno razveljavil in sedaj stadion še kar naprej propada. Strinjali ste se tudi s projektom za prenovo Kopališča Ilirija, ki pomeni praktično uničenje spomeniško zaščitenega kopališča, od katerega je ostal le del vhodnega zidu vstopnega objekta, nad vhodom pa bo po zaključku del nazaj nameščena tudi replika kipa Kopalke. Soglasje ste izdali za rušitev Kolizeja, za katero je cena znana in je razmeroma nizka – le vrednost enega od premnogih stanovanj, ki so jih zgradili namesto starega objekta, registriranega kot kulturna dediščina. Izdali ste ga za megalomanski kompleks Šumi, pa za večno začasno streho v Križankah, pa za reklamno stojnico s teniškim igriščem na Trgu republike ...
Soglasja dosledno izdajate tudi za vse vila bloke, ki kot gobe po dežju rastejo v predelih Ljubljane, ki so spomeniško zaščiteni kot naselbinska dediščina – vilske četrti: Rožna dolina, Mirje, Prule, Južni Bežigrad ... Novi bloki so preveliki za parcele, na katerih stojijo, praviloma so za najmanj eno etažo višji in trikrat večji od okoliških objektov. V območjih, za katera je značilen tip pozidave »prostostoječa stavba v zelenju«, dreves na parcelah, ki so povsem pozidane s kletnimi etažami namenjene parkiranju, ni, saj nimajo kje rasti. Tudi nepozidanim, maksimalno štiri-metrskim pasovom ostankov parcel nad nivojem terena, ki so v najboljšem primeru zatravljeni, bi težko rekli vrt.
Nam, ki nismo posvečeni v skrivnosti varovanja kulturne dediščine, se zdi vaše soglašanje z zgoraj naštetimi projekti nenavadno, saj praviloma uničujejo varovane vrednote spomenikov in naselbinske dediščine in popolnoma ignorirajo predpisane varstvene režime. Ker pa poznamo tudi nasprotne primere, kjer s svojim neomajnim vztrajanjem pri nepomembnih malenkostih manj premožnim investitorjem otežujete obnovo dediščinskih objektov ali celo objektov, ki se nahajajo v območju naselbinske dediščine in kot stavbna dediščina sploh niso zaščiteni, si investitorju ne upamo zagotoviti, da bo projekt Piramide na grajskem griču mogoče speljati. Tudi če se odpove Sfingi ob vhodu in jo nadomesti z Zmajem.
Zato vas prosimo za namig, kakšen je potreben postopek za pridobitev vašega pozitivnega mnenja.
Arne Vehovar, Ljubljana
