Na zadnji delovni dan v aprilu tega leta se nas je dvajset upokojencev odločilo, da bomo vložili individualne pobude za oceno ustavnosti določil pokojninskega zakona, ki diskriminatorno obravnavajo upokojence, ki smo bili upokojeni po 1. 1. 2013 in pred 1. 1. 2023, saj je za nas država določila do sedaj najnižje odmerne odstotke za polno pokojninsko dobo. Na to smo opozarjali prizadeti upokojenci že od leta 2019 dalje, vendar nihče v tej državi ni našel posluha za, po našem mnenju, krivice, ki so se nam pripetile samo zato, ker smo bili rojeni v nekem obdobju, ki je imelo za posledico dejstvo, da smo se upokojevali v zgoraj navedenem času.
Hodili smo od Poncija do Pilata, pa smo povsod naleteli na zaprta vrata. Čeprav smo vsem razlagali, da smo ves čas svoje aktivne dobe vplačevali enak odstotek od svoje plače v pokojninsko blagajno kot vsi drugi, nas niso slišali ne v državnem zboru ne na vladi. Naših krivic niso razumeli niti v uradu Varuha za človekove pravice. Tudi zagovornik načela enakosti ni zasledil diskriminiranosti ene skupine upokojencev v primerjavi z drugimi. Niti politične stranke se niso želele ukvarjati z nami, kajti volitve so minile in volilni glasovi upokojencev jim niso več potrebni.
Razumemo, da država ni mogla posegati v že pridobljene pravice upokojencev, ki so se v preteklosti upokojili pod ugodnejšimi pogoji, kot tisti upokojenci, ki so se upokojevali, ko so se pogoji upokojevanja poslabšali. In od osamosvojitve dalje so se nenehno slabšali, oblast pa je to argumentirala s poslabševanjem družbeno-ekonomskih razmer v državi. Prvič so se družbeno-ekonomske razmere nekoliko izboljšale po letu 2019, ko se je država odločila, da bo moške in ženske izenačila v odmernih odstotkih za določitev pokojnine. Pri tem pa je pozabila na vse tiste upokojence, ki smo bili upokojeni med leti 2013 in 2019. Ravno tako so bili, in so ostali, prikrajšani tudi vsi tisti upokojenci, ki so se upokojili med 1. 1. 2020 in 31. 12. 2022, saj je država uvedla postopno izenačevanje moških in žensk v odmernih odstotkih.
Ali se za nas, ki smo bili upokojeni v navedenem obdobju, niso izboljšale družbeno-ekonomske razmere? Ostali smo pozabljeni, čeprav je država na eno naše pisanje odgovorila, da so bili v letu 2012 prvotno predlagani enaki odmerni odstotki, tako za ženske kot za moške, pa socialni partnerji s tem niso soglašali. Kot vem, socialni svet sestavljajo predstavniki države, predstavniki delodajalcev in predstavniki sindikatov. Samo ugibate lahko, kdo od navedenih socialnih partnerjev je bil proti in nas moške tako potisnil na obrobje.
Ker se je država odločila in nam to tudi nedvomno povedala, da bomo mi, predvsem moški upokojenci, ostali dosmrtno prikrajšani, nam ni preostalo drugega, kot da smo se odločili svojo pravico poiskati na ustavnem sodišču Republike Slovenije. Upamo, in z nami tudi okoli 75 tisoč upokojencev, da nam bo ustavno sodišče prisluhnilo in s svojo odločbo naložilo zakonodajni veji oblasti, da storjene krivice popravi. Če ne bo, nam ne bo preostalo drugega, kot da skušamo pravico poiskati na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki je v podobnem primeru že razsodilo v korist oškodovanih in diskriminiranih moških v Švici.
Pri tem moram poudariti tudi to, da nismo našli nikogar, ne odvetniške pisarne ne kake službe za pravno pomoč in nazadnje niti nobenega upokojenega pravnika, ki bi nam bil pripravljen pomagati pri sestavi pobude za oceno ustavnosti. Dela smo se morali lotiti sami in upamo samo, da bo ustavno sodišče imelo vsaj toliko posluha do nas upokojencev, da ne bo v pobudi iskalo procesnih napak, zaradi katerih bi morda lahko presodili nam v škodo.
Kajtimir Kunc, Zagorje ob Savi
