Ugledni zunanjepolitični strokovnjak in publicist Mirko Cigler se v Objektivu 28. 5. sprašuje, kako zastaviti varnostno politiko Republike Slovenije v času vojne v Ukrajini. Pri tem slikovito opiše tri možne scenarije: zmago Rusije, zmago Ukrajine ter pat pozicijp brez zmagovalca. Hkrati pove, da Evropska unija v vsakem od teh treh scenarijev izgubi, velesili ZDA in Kitajska pa pridobivata. Te dni beremo, da sta Macron in Scholz pozvala Putina, da se naj Rusija umakne z zasedenih ozemelj Ukrajine, Putin pa je ponujal rešitve pri oskrbi EU z energenti in hrano.
EU očitno nima zamisli o rešitvi vojne konfrontacije ter svojih strateških interesov. Nemočno sledi militantni politiki ZDA (katere talec je tudi Nato), se zgraža nad agresorskim Putinom, hrani orožarski lobi, ki živi od vojaških konfliktov in hladne vojne, ter z vedno novimi sankcijami zoper Rusijo ogroža ekonomsko stabilnost svojih članic ter siromaši nas prebivalce (z inflacijo, pomanjkanjem energentov, hrane, umetnih gnojil …). EU tako nima svoje zunanjepolitične in varnostne politike, je zgolj čoln, ki ga premetava razburkano mednarodno-konfliktno dogajanje. Cigler pogreša, da koalicijska pogodba o mednarodnem ugledu in varnosti (Slovenije) ne izraža kompleksnosti in (ne)varnosti časa, ki ga živimo. Ali je mogoče, da Slovenija nadomesti pomanjkanje varnostnega koncepta EU s spoznanjem o vrednosti »naborniškega sistema ali primerne oklepne zaščite«? Ali je rešitev varnostne politike EU in Slovenije v oboroževalni tekmi? To je le voda na mlin svetovnega militarizma.
Macron, Scholz pa tudi Cigler ne omenjajo četrte možnosti končanja ukrajinske vojne: s pogajanji s pomočjo mednarodnih mediatorjev (npr. Angela Merkel, Antonio Guterres itd) prekinitev vojaških operacij; razmik vojaških enot obeh strani; izmenjava ujetnikov; namestitev mirovnih enot OZN; samouprava »spornih« ozemelj Ukrajine s pretežno ruskim prebivalstvom; umik sankcij zoper Rusijo (in s tem zoper EU); mednarodna pomoč za preživetje prebivalcev Ukrajine (ne za orožje); mednarodna konferenca o trajnem miru na tem območju; raziskanje vojnih zločinov obeh strani … Jezik vojne propagande, ki ga uporabljajo Rusija, Ukrajina, ZDA in začuda tudi vrh EU (tudi odhajajoča slovenska vlada), onemogoča trezno iskanje rešitve, ki ne bo »zmaga« Rusije ali »zmaga« Ukrajine, temveč zmaga zdrave pameti. Pa tudi poraz mračnjaških politik, orožarskega lobija ter obveščevalnih služb (na obeh straneh), ki zaradi svojih interesov podžigajo konflikt in trdijo, »da je vojna koristna za napredek družbe in ohranitev podpore oblastem«. Priseganje na vojaško zmago pa vedno bolj potiska v ozadje žrtve te vojne na bojišču, pa tudi tiste, ki jih zadenejo (ne)posredne posledice vojnega spopada.
Kaj lahko stori nova slovenska zunanja politika? Ali lahko prispeva k preseganju sedanje brezizhodne politike EU? Ali vsaj k temu, da se bo o četrtem izhodu odprla razprava, pri čemer kakšna telefonska beležnica kljub dvomu nekaterih domačih publicistov ne bo odveč …
Remzo Skenderović, Ljubljana
