Pa smo dočakali najnižjo točko – na javno RTV je prišel njen največji kritik(aster). Celo sam se je čudil temu svojemu dosežku in celo Možini je bilo (samo) na trenutke nerodno ob nesramnosti in nadutosti Borisa Tomašiča. Dober prijatelj mi je očital mazohizem – ker sem si kar dvakrat ogledal ta intervju Možine s Tomašičem. Dobro da mu nisem povedal, da sem si ogledal tudi Areno s Pirkovičem in gosti – Simonitijem, Vrečkovo, Ruparjem in (zakaj že?) Plestenjakom. Saj že vsi predobro vemo, kako močno se sedanje vodstvo RTV trudi uničiti to ustanovo in kako težko jo bo ob neodločni vladi Roberta Goloba ubraniti. Prihod Tomašiča na javno RTV bi moral biti zadnji signal, da ne more neki zasebnik, lastnik hujskaškega imperija učiti, kako naj dela javni RTV servis. Zdaj je res zadnji čas, da ta vlada uresniči zahtevo, potrjeno na referendumu, o avtonomni in nepolitični javni RTV.
Kar pa se Arene tiče – ne bom našteval vseh neumnosti in »biserov« (izpostavljam samo sramotno brbljanje Simonitija in njegovo slovenščino), si pač zavrtite program nazaj, če vas zanima. In bi vas moralo, dragi ozaveščeni Slovenci, z vsemi topovi in vsemi metodami so se lotili ne samo javne televizije, temveč tudi vsega, kar je bilo dobrega zgrajenega v naši preteklosti, vključno z NOB. Pravzaprav se krizi v državi sploh ne smemo čuditi, zares so na preizkusu vrednote. A ne tiste, o katerih govorijo Možina, Tomašič, Simoniti, Gregorčič in ostali zvesti sledilci velikega vodje. Zdaj gre res za preštevanje poštenih in pokvarjenih, zdaj so padle že (skoraj) vse maske. No, v primeru Ruparja še ne, ker on je delovni človek iz ljudstva, ki se žrtvuje za upokojence (pa se na kilometer daleč vidi, da je to spet eden od preračunanih napadov SDS na trenutno vlado).
Da se razumemo, nisem slepi podpornik te vlade, kar nekaj napak je že naredila (poleg RTV ji najbolj zamerim, da je dopustila zlorabo lokalnih odborov v korist SDS in se na to dejstvo sploh ne odziva), ampak ob pogojih dela, ob načrtnem devetmesečnem onemogočanju dela s strani opozicije od volitev naprej, je bilo težko pričakovati velike premike. Jih bomo pa od danes naprej, ko je vlada končno oblikovana v načrtovanem obsegu.
Na žalost osamosvojitev Slovenije očitno še traja, paradoksalno postajamo ujetniki nekaj posameznikov, ki si lastijo vse zasluge in celo izsiljujejo vlado, da spremeni odločitev glede muzeja osamosvojitve, ki so ga na silo in brez javne razprave ustanovili v času Janševe vlade. Morda bi ti zaslužni posamezniki prej pojasnili, denimo, kje so bili v ključnih trenutkih osamosvajanja, za skrivanje v varnem zavetju kleti Cankarjevega doma se pač ne dobi medalje. Očitno nas čakajo nove zanimive ulične predstave.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
