Po daljšem času sem v naših krajih spet doživela nekaj, kar bi moralo biti povsem običajno. Ko sem se s kolesom bližala nepreglednemu ovinku, me avto od zadaj ni prehitel v ovinek (cesta seveda ni bila tako široka, da bi prehitevanje v nepreglednem ovinku bilo varno). Na žalost pa se prepogosto dogajajo neprijetni dogodki.
Pred kratkim me je malo pred križiščem prehitel avtomobil, potem pa takoj ostro zavil pred mene, samo da je bil pred mano v križišču. Skoraj sem se zaletela vanj. Pri vožnji skozi krožišče se prepogosto dogaja, da se avtomobilisti vrivajo pred kolesarje (pa ne samo pred kolesarje, tudi pred avtomobile). Po mojih izkušnjah pa neobzirnost ni povsod enako prisotna. Ko sem kolesarila ob naši obali, sem spet lahko doživljala, da so avtomobilisti, vozeči skozi krožišče, prilagodili svojo hitrost (upočasnili), da je kolesar lahko normalno s svojo hitrostjo prevozil krožišče. Če bodo kolesarji upoštevani kot enakopravni udeleženci v prometu, bo njihova vožnja bolj suverena, promet se bo odvijal bolj tekoče. Posledično kolesar ne bo nebodigatreba, ki se mu avtomobilisti želijo čim prej izogniti s čim hitrejšo vožnjo.
Spomnim se popotnika, ki je predstavljal svoje vtise s pešačenja po Španiji. Ko je pešačil po prašni cesti, je nasproti vozeči avtomobil upočasnil in celo ustavil, da ga ob srečanju ni zavil v oblak prahu. Doživeti pri nas kaj takega je skoraj nemogoče (to niso samo moje izkušnje, temveč tudi izkušnje popotnika). Pri nas avtomobilisti večinoma ne upočasnijo, temveč vozijo z nezmanjšano hitrostjo (ali pa včasih celo bolj pritisnejo na plin), da se vali prah in frči kamenje, ki pa te lahko tudi zadene. Tudi na asfaltiranih poteh je pogosto kamenje, saj so poti velikokrat preozke za srečevanje vozil, potem pa pri vožnji po bankini frči kamenje naokrog, pade tudi na asfalt, z asfalta pa lahko izpod koles avtomobila zadene pešce in kolesarje. Kolesarji in pešci pa ne doživljamo le oblakov prahu, včasih nas avtomobilisti zalijejo z vsebino kakšne cestne mlake, pa čeprav bi z obzirno vožnjo to lahko preprečili.
Včasih, ko vozim ob robu asfalta, pa si ne upam umakniti na bankino, ker je med robom asfalta in bankino precejšnja višinska razlika, bankina pa je za povrh še luknjasta, se počutim kot cirkuška akrobatka, ki s kolesom lovi ravnotežje na robu asfalta namesto na cirkuški vrvi. Nasproti vozeči večinoma ne opazijo mojega cirkuškega truda, pa večinoma drvijo z nezmanjšano hitrostjo po ozkem asfaltu, tako da so srečanja včasih res zelo tesna. Na ozkih cestah se avtomobilisti pogosto ne umaknejo na luknjasto bankino na nižjem nivoju, čeprav bi se veliko lažje kot kolesar, ki lahko ob zdrsu z roba asfalta pade pod kolesa avtomobila. Včasih je mogoče dobiti vtis, da neobzirna ravnanja voznikov avtomobilov niso le ravnanja, s katerimi te pač ne upoštevajo, temveč dobiš vtis, da so to ravnanja izražanja nestrpnosti do bolj ranljivih. Če bomo vsi bolj strpni in obzirni do drugega, še zlasti do bolj ranljivih, bo manj nesreč, manj bo starševskih skrbi glede varnosti otrok v prometu, občutek varnosti bo boljši za vse. Ljudje bodo lažje sprejeli trajnostne potovalne navade (peš, kolo), če se bodo v prometu počutili čim bolj varne.
Danica Hren, Hajdina
