Volitve v evropski parlament so prinesle pričakovan zasuk v desno. Čeprav so oblasti v večini držav EU in najvišji predstavniki EU poskušali minimizirati izid volitev kot manjši zasuk v skrajnost, ki ne bo bistveno spremenil političnih razmerij, pa je nervoza očitna. Kaže se v sprožitvi sistemskih mehanizmov, ki bi omejili možnosti skrajnim političnim silam za prevzem vzvodov odločanja in učinkovito vladanje.
Evropske volitve zaradi specifične strukture delitve oblasti v EU, kjer je evropski parlament šele na četrtem mestu, niso zelo pomembne, so pa pomembne kot vmesni signal vladajočim glede sentimentov volilnega telesa. V polovici držav EU, tudi v Sloveniji, so se pozicije strank, ki so precej desno od centra, okrepile. Zaradi njune velikosti in specifične vloge v odločanju na ravni EU so pomembni predvsem politični premiki v Nemčiji in Franciji. V obeh so se dramatično okrepile stranke močno desno od sredine, pa tudi močno levo od sredine.
Glede političnih premikov na evropski ravni je po mojem mnenju treba upoštevati predvsem troje – najprej razumeti vzroke za te politične premike, nato kratkoročno predvideti možne sistemske mehanizme za omejitev manevrskega prostora populističnim voditeljem in predvsem, kako se srednjeročno ukvarjati s frustracijami volilnega telesa.
Prvič, politični premik k populizmu je dolgoročni trend, ki se je okrepil po finančni krizi leta 2008 in neustreznem odzivu vlad nanjo. Ključni dejavniki so predvsem ekonomske narave, ki so vodili do prve zmage Donalda Trumpa v ZDA in britanskega brexita. Treba je razlikovati vzroke za porast levega in desnega populizma. Dani Rodrik s Harvarda je leta 2018 kot ključni razlog za porast levega populizma opredelil socialno komponento – erozija dohodkovnega položaja srednjega razreda in ekonomska globalizacija. Pri porastu desnega populizma pa ključno vlogo igra nacionalna komponenta – migracije in ekonomska globalizacija.
Oboje potrjuje analiza, ki sva jo za države EU za obdobje po letu 1980 naredila s kolegom. Najina analiza kaže, da se levi populizem (porast volilnega deleža skrajno levih strank) krepi predvsem zaradi frustracij med volilci zaradi naraščajoče neenakosti, povečane brezposelnosti in povečanega deleža trgovine s Kitajsko. Ta učinek je večji v starih članicah EU, ker so bile bolj prizadete z globalizacijo – tako na globalni ravni kot zaradi evropske integracije. Desni populizem pa ima še nacionalno komponento – dodatno se krepi zaradi migracij. Zanimivo pa je, da so na migracije enako alergični volilci tako v starih kot novih članicah EU.
Sedanji val populizma v Evropi pa je dobil dodatni pospešek s porastom inflacije in cen energentov, kar je okrepila vojna v Ukrajini. Zato ne preseneča, da so na evropskih volitvah uspešne skrajno leve in skrajno desne stranke (NR in NFP v Franciji, AfD in BSW v Nemčiji) izjemno kritične do spodbujanja nadaljevanja vojne v Ukrajini, saj to vidijo kot grožnjo za svoj ekonomski položaj – zaradi povišanih cen energentov in potrebnega financiranja Ukrajine.
Drugič, sedanja evropska politična elita je izjemno hitro odreagirala na obrat v desno. Politična vodstva so se v Bruslju hitro (skorajda) poenotila glede novega vodstva evropskih institucij, preden bi lahko zmaga skrajne desnice in levice v Franciji na volitvah konec junija posegla v te delitve. Hkrati je evropska komisija pohitela z napovedjo uvedbe postopka proti Franciji glede presežnega proračunskega deficita. Francija je imela v zadnjih treh letih pod Macronom rekordne deficite v proračunu (med 4,8 in 6,5 odstotka BDP), vendar se ji je to toleriralo. Glede sedanjega ukrepa se špekulira, da želi evropska komisija stranki Le Penove, ki je najverjetnejša zmagovalka na francoskih volitvah in nosilka nove vlade, pripraviti »hladen sprejem«. Nekakšen »moment Liz Truss«, kot ga je doživela kratkoživa britanska premierka. Nova francoska vlada se bo namreč zaradi tega namesto z obljubljenimi znižanji davkov morala ukvarjati z rezi v proračunske izdatke, kar bi hitro zbilo njeno javno podporo.
Tovrstnih »sistemskih zdravil« proti neposlušnim vladam smo v EU sicer vajeni. Spomnimo se uradnih pisem ECB irski in španski vladi, da bo ECB ustavila likvidnostno financiranje bank, če vladi ne bosta sanirali bank. Spomnimo se, da je ECB v primeru Grčije kasneje to tudi naredila. Spomnimo se ukrepanja proti Cipru in Sloveniji ter prisile, da sanirata banke po novem evropskem receptu. Spomnimo se discipliniranja Orbanove vlade in nekdanje poljske vlade z uvedbo postopkov in zadrževanjem evropskih sredstev.
In tretjič, evropski politični esteblišment sicer ima na voljo sistemske mehanizme, s katerimi se lahko loti populističnih vlad v EU in jim oteži vladanje. Vendar gre za kratkoročne gasilske ukrepe. Zadrževanje populizma s tovrstnimi mehanizmi srednjeročno ne more biti uspešno.
Brez ustreznega ukvarjanja s ključnimi problemi globalizacije, to so ogroženost delovnih mest zaradi nekonkurenčnosti nasproti Kitajski in povečane migracije, se bo populizem še dodatno krepil. Problem pa je, da politične elite tukaj nimajo hitrih rešitev. Če uvedejo visoke carine proti Kitajski, ogrozijo boj proti podnebnim spremembam. Če zaustavijo migracije, bo v Evropi zmanjkalo delovne sile in vplačnikov v zdravstveno in pokojninsko blagajno.
Rešitve je treba iskati v koreniti spremembi politik, predvsem industrijske politike za večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva in socialnih politik za spodbuditev rodnosti.
