Je bila ubijalska vročina? Bila. Še bo? Bo. »Povsem normalno za ta čas,« je natipkal gospod z ljubkim vzdevkom za komentiranje pod spletnimi članki, »to je vendar poletje!« »Ko smo bili majhni, je bilo zmeraj 35 stopinj, pa nihče ni jamral,« je napisal neki drugi gospod z nekim drugim ljubkim vzdevkom, ali pa je bila gospa, gospodična – med spletnimi komentarji so vsa imena zgolj za okras in vsi anonimni. Vsi enaki, vsi enakopravni, brezimni, da ne rečem brezobrazni – in je potem pestro in veselo, čeprav pretirano pestro vendarle tudi ni: pod vsemi besedili o poletni vročini in opozorilih klimatologov je med komentatorji in komentatorkami odzvanjala vedno ista pesem: »Vročina je bila in vročina mora biti, odprite si že pir in dajte mir.«

Tako smo tudi pri nas na kmetiji odprli flaše, da so tekočine puhtele in med njimi tudi švic, ki ni le puhtel, ampak tudi šprical. Kamorkoli smo premaknili budilke, zmeraj je na neki točki v dnevu sonce postalo predivje. Jablane so sikale, slive odpadale in sršeni prirejali bal; precej neprijazno okolje za človeško delovno silo.

Med popoldansko siesto smo nato telefonirali z ljubimi ljudmi in včasih zapadli v strašljive spirale, ki so peljale samo navzdol. Globoko odsvetujemo kmečko filozofiranje v času popoldanske sieste, ko poletje pokaže temperaturni rekord. Zmrazi te do kosti kot kratek izlet v najbližji supermarket, ko ti čez prepoteno bluzo zapihlja klima in tvoje ledvice spremeni v zamrznjen ledenik.

O čem se pogovarjajo kmetice, ko telefonirajo med popoldansko siesto? Gospod z ljubkim vzdevkom za spletne komentarje bi doživel živčni zlom, če bi moral prisostvovati zgolj petim minutam tega žaltavega spektakla, zato srčno upam, da svojega časa ne zapravlja za časopisne kolumne. Za vse ostale pa ...

Bilo je sedemintrideset stopinj in pol, ko je naš bobovec nagnil eno od svojih košatih vej, kakor da bi se naveličal celega življenja, nagnil jo je za približno šestdeset centimetrov, nato pa izpustil žalosten vzdih. Veja se je prelomila, na deblu je nastala brazgotina, dve kanji, ki sta na veji malo više razpravljali o smislu toplega gnezda v vročinskem valu, pa sta bridko zajavkali in odleteli v zrak. Nato je bilo vse tiho. No, ne čisto vse, kajti na sosednji njivi je kombajn žel pšenico in kombajn dela hrup, a to je hrup, ki spada v poletno tišino, malo pa dviguje tudi prah, dimno zaveso, ki požira vse zvoke.

Kmetica, ki je v tistem trenutku posedala v senci sosednjega drevesa, hruške salzburgarce, in govorila v telefon, je sredi misli pozabila, kje je ostala.

»Čakaj, kje sem ostala?«

»Hm.«

»Ej, oprosti, ampak ravno se je zlomil bobovec, moram odložiti, te pokličem nazaj.«

Še preden bi lahko dodobra prekinila pogovor, sta se kanji spustili nazaj na ranjeno drevo, poniknili v svoje gnezdo in se začeli pretvarjati, da se hrup in zlom in rahlo tresenje zemlje nikoli niso zgodili. Vse je bilo po starem in kombajn je še vedno žel.

Le da nekaj ni bilo po starem: bobovec je ostal brez svoje največje veje, krasne veje, močne veje, ki je z jabolki vred zgrmela na tla. Tam se je začela cvreti na soncu kot ražnjič in prav slišati je bilo, kako iz njenih nezrelih jabolk uhaja tekočina.

»Kanji sta imeli srečo,« je morala pomisliti kmetica, »da svojega gnezda nista napravili na veji niže. Ali pa sta videli v prihodnost in že pred tedni, ko sta začeli svoj starševski podvig, vedeli, katera veja je dobra in katera na poti v smrt?«

Misel je obvisela v zraku kot vročina in tiha žalost je legla na našo kmetijo, kajti vsi smo imeli radi bobovec in še vedno ga imamo radi, čeprav ima eno veliko vejo manj: sedaj imamo zanj poleg ljubezni še skrb, ki od časa do časa spominja na črno slutnjo.

Je kmetica poklicala nazaj? Je. Na drugi strani se je oglasil Reinhard, prijatelj, pisatelj in kmet. Takoj je vprašal, ali je bobovec umrl v celoti ali samo malo. »Samo malo, a ne vem, za koliko časa.«

»Vsaj za nekaj časa še,« je rekel Reinhard in potem sva obmolčala.

Težko je razložiti smisel telefonskih pogovorov s prijatelji, med katerimi sogovornice in sogovorniki na dolgo molčijo, a kmečki telefonski pogovori v popoldanskih siestah v času poletnih temperaturnih rekordov so pogosto slišati tako. Kot nič. Kot molk. Kot dihanje v prazno.

Tistega dne mi je Reinhard pripovedoval o sestanku kmetov, ki se ga je udeležil v svojem okrožju na severu Avstrije. Pogovarjali so se o smislu prehoda na ekološko kmetovanje; večina njegovih sosedov v tem ni videla nobenega smisla. Vprašali so ga, povej, zakaj pa ti ekološko kmetuješ. In Reinhard Kaiser-Mühlecker, vrhunski pisatelj in ekološki kmet, je odgovoril: »Ker nočem zboleti. Parkinsonova bolezen je zaradi pesticidov prepoznana kot poklicna bolezen kmetov, prav tako krvni rak. Zakaj bi moral zastrupljati sebe in svoje sosede?« Njegovi sosedje, kmetje, pa so bili užaljeni. Kmečka poklicna bolezen, že, že, a to z njimi nima nobene zveze – na povsem isti način, kot je za ljubke spletne vzdevke sedemintrideset stopinj in pol popolnoma običajna temperatura za poletje.

Odprite si že ta pir in dajte mir! Nihče ne bo umrl, dokler ne bo umrl.