Zbombardirano od nekaterih novih dogodkov, ki se hočejo prikazati kot zgodovinski: živcira te ta stalna »proizvodnja« prihodnosti v svetu, ki živi, kot da ni jutrišnjega dne.
Glejte, na primer, kaj naj človek reče glede Srbije. Vse redkeje se oglašam tamkajšnjim prijateljem – nekateri mi morda zamerijo, tisti pravi ne, tako je to v življenju – ker čutim, da ne bom povedal nič bog ve kaj novega niti »pametnega«. Enkrat sem v resnici komentiral nekaj v slogu, da me od študentskih protestov, ki jih brezpogojno podpiram, odvrača velika količina folklore, na stotine srbskih zastav, na tisoče srbskih opank, na srbski zemlji, v srbskem svetu … Eno mojih najglobljih prepričanj je, da se nacionalizem ne zdravi z nacionalizmom. Moti me vse to narodnjaštvo, ki pravzaprav kaže, da družbe niso pripravljene preseči mitskih predstav o samih sebi. Hitro so me razglasili za nekoga, »ki bi prav tako pljunil proti tem otrokom, ki zahtevajo pravico«. Seveda sem se uprl in sporočil, da se nasprotovanja balkanskim norostim nacionalizma nisem spomnil včeraj, saj že štirideset let – res je, da večinoma neuspešno – piham v en rog. Ki se ga vedno ne sliši, a zanesljivo vem, da moti mnoge, ki jih ne maram. A so »pomembni«.
