Na nedavnem italijanskem festivalu popevk San Remo je voditelj in umetniški vodja nenadoma, sredi vsega tistega kiča, spregovoril o »poboju na tisoče naših sodržavljanov, ki so jih milice maršala Tita vrgle v fojbe, in eksodusu stotisoče Italijanov, ki so morali zapustiti svojo zemljo in imetje«. Ne verjamem, da je prav veliko ljudi v dvorani še vedelo, kdo je bil Tito, vsekakor pa se je gospod obnašal primerno trenutku: če imaš na oblasti dučejevo oboževalko, je vedno pametno omeniti zverinskost njegovih nasprotnikov.
Zgodovina je testo, iz katerega vsaka nova generacija vplivnežev po svojem okusu speče novo pogačo in jo ponudi ljudstvu. Na Festivalu dokumentarnega filma sta dva filma komplementarno tematizirala italijansko zgodovino, uvodni film Bella ciao Italijanke Giulie Giapponesi je tako naredil lep lok do filma Pohod na Rim škotskega režiserja Marka Cousinsa.
Slavna pesem Bella ciao je izjemno zanimiv kulturološki fenomen: ljudska pesem je verjetno svetovno najbolj znana pesem upora, o njenem nastanku in vsebini pa se italijanski strokovnjaki še danes prepirajo tako zavzeto, da je seveda jasno, da gre za veliko več kot pesem. Gre za italijansko zgodovino.
Problematična ni toliko glasba, ki naj bi bila, kot pokaže Giapponesijeva, po eni teoriji italijansko, po drugi pa judovsko klezmersko izročilo. Problem je besedilo. A ne tisto prvotno, ki je govorilo o mukah delavk na riževih poljih, ampak tisto drugo, partizansko: eni trdijo, da je nastalo med italijanskimi partizani, drugi, da je nastalo šele po vojni, za potrebe levice. Ob ogorčenih še živih pričah, ki so pesem prepevale med vojno, je to interpretacijo mogoče brati tudi takole: ne le levica, tudi desnica je imela po vojni dobre razloge, da je partizansko gibanje čim bolj odmevalo in s tem zmanjševalo pomen fašizma. Po padcu Mussolinija se je fašizem potuhnil, namesto defašizacije po vzoru denacifikacije je mimikriral v zgolj epizodo, malo trši režim, nič hujšega, nič podobnega nacizmu; leta 1945 so se Italijani množično prepoznavali »na pravi strani«. Prav to mimikrijo razgalja Cousins v filmu Pohod na Rim: fašizem je starejši, ne mlajši brat nacizma, prvi je totalno nasilje utemeljil na rasizmu in prevarah. Pohod črnosrajčnikov leta 1922 iz Neaplja v Rim pod dučejevim vodstvom je mit, Mussolinija ni bilo ne v Neaplju in tudi ne na slavnem shodu v Rimu, nam Cousins dokaže z analizo slavnega propagandnega filma Mi! Umberta Paradisija. Film je ponaredek, montaža, ki ustvarja vtis, da je duče pred zbrano neapeljsko množico na trgu pred Oltarjem domovini prižgal plamenico neznanemu junaku, a je tja v resnici prišel šele nekaj dni kasneje, ko naj bi prostozidarji dokončno odločili o njegovem položaju. Duče je bil predvsem lutka, igralec, a fašizem je bil že pred njim opremljen z nevarnimi klovni: že leta 1919, takoj po koncu prve vojne, je Gabriele D'Annunzio, pisatelj, z letalom izvedel »pohod na Reko«, ki je ostala pod italijansko oblastjo do leta 1943, po vojni se je začelo zatiranje slovenskih in hrvaških prebivalcev. Zorko Jelinčič, tigrovec, je v spominih na italijanske zapore, kjer je preživel devet let ujetništva, od leta 1931 do 1940, zapisal: »Moje telesno propadanje se je začelo v obmorskem mestu Civitavecchia nedaleč od Rima, krivec pa je ricinusovo olje, tisto, ki so mi ga dajali piti na dah v pollitrskih posodah na dan.« Ne udarci, ne utapljanje, ne dušenje z vrečo, ricinus je bil najhujši, pravi. Po začetku vojne so sledili Gonars, Rab, ograjena Ljubljana …
Od leta 1929 je Italija morila v Libiji, Etiopiji, Somaliji, Albaniji in Eritreji – v slednji je prvič v zgodovini uporabila bojni strup iperit, ki je povzročil strahovit masaker. Italijanski fašizem je že leta 1926 navdihnil portugalsko kliko, ki je izpeljala državni udar, Salazar je oblast zadržal do leta 1974; španski diktator Franco je tudi s pomočjo Italije zmagal v državljanski vojni in ostal na oblasti do leta 1975.
Se je treba pogovoriti o fojbah? Vsekakor. A mešana italijansko-slovenska strokovna komisija zgodovinarjev je to naredila in podatka o »na tisoče« ljudeh v fojbah v njihovih ugotovitvah ni. Je pa res, da je naš bivši predsednik države Borut Pahor - Maneken to pozabil omeniti ob spravnih dogodkih z italijanskim predsednikom. Saj veste, on si je želel »samo ljubezniiii«, takšne, ki jo imajo radi tudi popevkarji v San Remu. In verjel je, da ga bodo imeli, če poklekne, italijanski politiki radi forever. Tako si je h grehu izbrisanih (kot predsednik parlamenta) in grehu nekompetentnega premierja pripisal še greh degradacije predsedniške funkcije na servilnega klovna.
No, Italijani so spet tu: Ciao, bella, je Trajani pred dnevi zapel Fajonovi. Zanima jih zahodni Balkan. Ne prihajajo z orožjem, tokrat imajo željo po gospodarskem sodelovanju, beri: investicijah, z evropskimi sredstvi, ne italijanskimi. In zanima jih nepredušna meja Hrvaške proti jugu. Glede tega, da slovenska manjšina nima zagotovljenega predstavnika v parlamentu, kot ga ima italijanska pri nas, je na hitro opravil: »To bi zahtevalo spremembo ustave. Kar je zapleteno. Res. Hvala in na svidenje.«
