Češnja mora biti rdeča, lahko pa je tudi malo rumena ali malo rožnata. Lahko je tudi zelo temna, črna, a če gre proti vijolično modri, je najbrž črviva, torej relativno neuporabna za češnjico na torti, a še kar slastna za črvičke in koristna za kompost.
Češnja za tortico mora biti zloščeno sijoča, skoraj kot sveže lakiran parket, kar je slaba primerjava, ker sveže lakiran parket smrdi po kemikalijah, medtem ko bi morala sveža češnja dišati po življenju. A reči hočem, da mora biti češnja, če naj bo češnja, kot se šika, češnja za ugriz, že na prvi pogled bleščava, sončna, napeto polna, medtem ko izpite, blede češnje z ugasnjenimi barvami in mlahavimi povrhnjicami spominjajo na žalostne življenjepise ter pričajo o zgaranosti materiala, ki se zgodi, ko češnjam zmanjka volje do vztrajanja in bi se najraje samo še ugreznile v zemljo ter nemara kdaj, čez tisoč let, ko naju več ne bo, pognale v nova drevesa pod novim soncem, takim, ki ima češnje rad in jih predano neguje in pravično razvaja ne glede na vse, čeravno ne za vsako ceno.
Poskušajmo secirati dobro češnjo: že ob prvi zarezici z nožkom zapoka, kakor da bi v gozdu stopili na suho podrast ali vejico jelke. Hrsk, točno tako naredi, a hkrati nekoliko bolj veselo – veliko bolj veselo kot vejica pod čevljem. Kadar poči češnjica, zraven vedno tudi nekoliko pomežikne, vendar tega ob njenem seciranju ne opazimo, kajti vsaj jaz pa tudi veliko drugih, ki jih poznam, ob tem početju nenadzorovano zapre oči in se prepusti drugim čutom, da ne rečem požrešnosti. Kljub temu sem v svojem življenju srečala že dovolj češenj in dovolj secirnih nožkov, da vem, koliko truda od češenj zahteva točno ta pomežik, točno ta hrustljavi hrsk, zato bi rada češnjam zanj izrekla priznanje in občudovanje, pa četudi prazno kot beseda na papirju, povrhu še časopisnem, mimobežnem kot muha enodnevnica.
Obstajajo pomladi, ki so do češenj še posebej mile, in pomladi, ki so do češenj nasilne kot predrzni arogantneži v vojni. Arogantne pomladi prodajajo svoje duše hudiču že veliko pred veliko nočjo in potem mislijo, da si bodo z žgočim soncem in suhim vetrom kupile nesmrtnost, namesto da bi se pogledale v ogledalo in razumele, da je bila še vsaka pomlad nesmrtna točno toliko, kolikor je bila očuvana njena največja krhkost, češnjev cvet. Hudič je zmeraj v podrobnostih, v nečitljivo drobnih opombah pod črto, kjer se arogantne pomladi ujamejo v isto past kot razpečevalci orožja: kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Res ne vem, kdo si je izmislil to norost – kadar jem češnje, zmeraj pomislim, da je najslajši smeh vendar tisti, ki je istočasen, družen!
Arogantne pomladi pa se kar množijo in bistvenih, ljubeznivih češenj, ki prinašajo veselje, je vedno manj, vključno z njihovimi pomežiki. Lani je padla velikanska košata češnja, ki je rasla pri vinogradu na Perkafari; gre za majhen košček krajine pri mestu Lenart, ki ga s tem imenom prepozna le ozek krog ljudi. Ne zaradi privilegiranosti okrožja, ampak zaradi ljudskega poimenovanja, nikdar zabeleženega v karte ali zemljevide. Košata češnja na Perkafari je rodila drobne črne češnjice, ki so me spominjale na drobne, a žareče oči neke inkovske babice v perujskem visokogorju, potem ko mi je sredi strašnega neurja z razpenjeno reko Urubambo ponudila zatočišče v svoji hiši in mi na krožnik pod nosom lupila še vroč kuhan krompir.
Ni bilo elektrike, le majhna sveča, njene oči pa: luč.
Drobne črne češnjice na Perkafari sem kot otrok zmeraj nabirala s svojo babico Kristino, ki ni imela črnih, ampak rjave oči. Kljub temu so tudi one žarele kot luč in ko je moja lenarška oma, kakor sem jo klicala, spekla češnjevo pito, je moje srce zažarelo v svetlobo, pa če je bila povsod naokoli še takšna gosta, mrzla, kruta tema.
V nekem trenutku mojega odraščanja je oma Kristina češnjevo pito med najinim druženjem začela krepiti s češnjevim žganjem, po navadi na skrivaj in na hitro umešanim v čaj, drobne črne češnjice, prepite s šnopsom in sladkorjem, pa je čajni skodelici priložila v kozarčku z majhno žličko, da se mi je potem lahko smejala, ko sem vriskala in se kremžila ob premočnih okusih in še močnejših učinkih njenih češnjevih mojstrovin.
Če torej še malo seciramo dobro češnjo: lahko je tudi konzervirana v kompotu. Lahko je stisnjena v sok ali napita z alkoholom. Kakorkoli jo obrnemo, v karkoli potopimo, lahko tudi v poezijo (še najraje v poezijo!), bistvo dobre češnje bo vselej in povsod nemudoma vidno tudi očem, ne le srcu in jeziku. Dobra češnja, podobno kot dobra hruška, dobra vaga ali dober dan, prinaša veselje, tako preprosto je to. Danes, na mednarodni dan čebel, prehlajena in z napadi kašlja sedim pod mlado češnjo v sadovnjaku pred čebeljim panjem (lahen vetrc mi nosi propolis naravnost v zdelana pljuča), poslušam čričke pod ivanjščicami, grlice na jablani in kukavičjega samčka v gozdu, ki kar ne more najti družice, kuku, kuku, in skušam verjeti, da bo imela češnja, ki raste nad menoj, še kakšno milo pomlad, še kakšno ljubeznivo poletje, še kakšno pravo zimo z veliko snega, še kakšno priložnost, skratka, za veselje, bistvo češnje, bistvo vsega.
