Na osebni ravni nimam težav. Rodil sem se in odraščal v družini, v kateri religije ne postavljamo pred druge družbene prakse, tako da mi je dovoljeno, da se glede teh stvari odločam sam: resnici na ljubo so bila obdobja, ko sem se pod pritiskom retradicionalizacije vzdržal uživanja proizvodov, ki jih, po mojem skromnem mnenju, najbolje delajo na Krasu, a v zadnjih desetletjih si svojega jedilnika preprosto ne morem predstavljati brez sušene noge živali iz družine Suidae, ki me po obliki najbolj spominja na teniški lopar. Ja, ljudje smo slabotni in polni pomanjkljivosti in pogosto posežemo po prepovedanih užitkih. Pri tem zaupamo v to, da dragi bog ni kontrolor, ki preži, da nas bo ujel pri vožnji s tramvajem ali metrojem brez vozovnice.

V drugem smislu dileme ni: treba si je prizadevati za absolutno pravico do spoštovanja vsakogar, ki iz določenih razlogov noče ali ne more jesti določene vrste hrane. Tukaj že prihajamo na spolzek teren tradicionalnega in modernega: do omejitev, ki jih pogojujeta religija oziroma miselnost, in do tistih, ki jih prinaša sodobni svet. V tem smislu moramo v teoriji pomisliti na vegana ali brezglutenca enako kot na muslimana, juda ali hindujca.