San Francisco, junij 2016. Na Embarcaderu je stala nepopisna množica, ki se je pripravljala, da odkoraka po Market Street. Sprevod je trajal že pet ur, bilo je vroče in prireditvi ni bilo videti konca. Z ženo sva bila že utrujena in lačna. Najina otroka sta ves čas navdušeno gledala, ploskala in se veselila darilc. Osemletna hčerka je imela za vratom mavrično ogrlico z račko, ki je nosila policijsko kapo. Dobila jo je od uslužbenca FBI, ki je skupaj s svojimi kolegi paradiral. Najbolj spektakularni so bili mestni pometači, ki so plesali s kantami. Na Pride so prišli vsi: aktivisti so hodili skupaj z gasilci, šerifi, državnimi uslužbenci in politiki. Največ pa je bilo povsem navadnih ljudi. Velika podjetja so tekmovala med sabo, katero bo delilo lepše zastavice, zapestnice, priponke z logotipi, okrašenimi z mavrico. Amerika je bila še v šoku. Samo nekaj tednov pred tem je skrajnež v LGBT-lokalu v Orlandu na Floridi ubil skoraj 50 ljudi. Volilna kampanja je bila v polnem teku. Donald Trump je širil svojo nestrpno retoriko, Hillary Clinton pa je navduševala samo bogati Manhattan in mainstream medije. Na paradi so se ljudje zavedali, da smo vsi drugačni – vsi enakopravni. In da pridobljene pravice niso večne.
Letos se je v boju proti diskriminacijam mobiliziral celo italijanski nogomet. Da bi obeležil mednarodni dan boja proti homofobiji in transfobiji, se je Udinese odločil odigrati tekmo z mavričnimi majicami. Nobena druga ekipa v prvi ligi si ni drznila narediti česa podobnega. Drugje so se dneva spomnili bistveno bolj radikalno. V Franciji so se odločili, da bodo igrali z mavričnimi številkami na dresih. Ni šlo brez zapletov. Štirih nogometašev Toulousa in Nantesa ni bilo na tekmo, ker majice niso hoteli obleči. S »spornim« dresom bi Udinese moral igrati domačo tekmo proti Laziu. Rimski navijači sodijo med najbolj desno usmerjene v Italiji. Ob smrti vojnega zločinca Željka Ražnatovića - Arkana so se od njega poslovili na stadionu z ogromnim transparentom. Ena od ikon ekipe je še vedno bivši napadalec Paolo Di Canio. Svojčas je navijače pozdravil s stegnjeno roko. Danes komentira tekme za italijanski Sky. Na televiziji se ne sme pojaviti s kratkimi rokavi, ker ima na roki tetoviran napis DUX, posvečen Benitu Mussoliniju.
Na družbenih omrežjih je velika večina videmskih navijačev dala jasno vedeti, da si ne želi mavrice namesto »svetih« klubskih barv. Ni manjkalo niti homofobnih pripomb. Nekdo je obupano zapisal, da so se mu take pobude vedno zdele odvečne, po prebranem pa se je prepričal, da so več kot potrebne. Na koncu se je Udinese odločil, da mavrične majice ne bo oblekel. Izgovor so bile poplave v Emiliji - Romanji in posledična dražba tradicionalnih črno-belih dresov za pomoč lokalnemu prebivalstvu.
Dejstvo je, da so v Italiji pravice istospolnih podpovprečno urejene. Ne glede na to pa tudi tam mnogi mislijo, da je treba zaustaviti »kulturno hegemonijo levice« in širjenje »ideologije LGBT«. V Milanu si je levosredinski župan drznil vpisati v matično knjigo rojstne liste, ki so jih istospolni pari pridobili v tujini in v katerih sta bila vpisana dva očeta ali dve mami. V Padovi je spet levosredinski župan dovolil, da se na rojstni list 33 otrok vpišeta dve mami in da se otrokom podeli dvojni priimek. Desna vlada se je takoj lotila problema. V Milanu je prefekt (lokalni vladni predstavnik) ukazal, da župan tega ne sme več početi. V Padovi pa se bo kmalu začel sodni postopek za izbris nebiološke matere in črtanje njenega priimka iz otrokovega rojstnega lista.
Vodilo je vedno isto: Bog, domovina in družina. Tradicionalne vrednote je treba ohraniti. Da bi to dosegli, je pomembno imeti nadzor nad seksualnostjo in ženskim telesom. Zaščititi je treba otroke. Oče je moški in mati je ženska. Desnica povsod uporablja isto retoriko, se mobilizira. Ko je na oblasti, uveljavlja svojo politično agendo. Pravice LGBTIQ+ in prepoved oziroma vsaj omejitev splava odlično služijo temu namenu. Konservativci so se veliko naučili iz lastnih napak. Da bi dosegli svoje cilje, znajo mojstrsko izrabiti liberalne vrednote. Če jih obtožijo, da so netolerantni, se sklicujejo na človekove pravice in svobodo govora. Na koncu borci za pravice izpadejo nestrpni ali pa v najboljšem primeru eni in drugi izpadejo enako netolerantni.
Ozračje se povsod radikalizira, tudi pri nas. Zadnja ljubljanska Parada ponosa je resno opozorilo. Aktivisti pravijo, da toliko nasilja kot letos še ni bilo. Poročajo, da so nekateri na poti domov celo skrili mavrične pripomočke. To se dogaja v Ljubljani, tam, kjer so v osemdesetih letih nastali prvi gejevski in lezbični klubi v vzhodni Evropi, in ravno v trenutku, ko se je na paradi prvič pojavila predsednica države in ko so bile stvari videti skoraj urejene. Ostaja prepoved oploditev samskih žensk in istospolnih parov z biomedicinsko pomočjo. Pred ustavnim sodiščem sta dve pobudi za presojo zakona. Verjetno bodo sodniki spet opravili tisto, česar politika ni sposobna narediti. Dolga leta smo poslušali razlage, da so pravice pomembne, ampak da je pri etičnih zadevah treba biti previden. Proces je počasen in se lahko zgodi samo takrat, ko je to splošno družbeno sprejemljivo. Zanimiva teza.
Če bi v Združenih državah čakali, da bi se počasi razvilo pravo vzdušje, v nameri, da ne bi vznemirjali prebivalcev, bi na jugu še danes imeli segregacijsko zakonodajo in rasno diskriminacijo, pri nas pa črne zamorce v poeziji.
