Prišel je tudi takšen čuden čas, ko skoraj nihče več ne zahteva, da bi se pisalo o nogometu, tako da lahko pišem tudi o pesmih. Ker sta to edini stvari na svetu, za kateri si pisec teh vrstic domišlja, da o njiju nekaj ve, bom govoril o tem drugem. Ker pa je Sloveniji pripadlo, da po štiriindvajsetih letih na evropskem prvenstvu odigra prvo tekmo v nekdanji areni Mercedes v Stuttgartu, je ta tekst tudi malce slavnosten. Bodimo namreč mirni, dobrega ne bo, pravi stari ljudski rek bipolarnih narodov jugovzhodne Evrope.
Kakršni narodi, takšni običaji. Novica, da so pred nekaj dnevi v Imotskem, mestecu ob meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, odkrili prvi spomenik mercedesu na svetu, ni preveč presenetila poznavalcev tamkajšnje mentalitete in razmer: na tem območju, kjer se je odtok delovne sile v Nemčijo začel že sredi petdesetih let 20. stoletja, je mercedes več kot avto. Je statusni simbol in ločnica, ki določa, ali je nekdo uspel v življenju ali pa ga je kot ta kronist večinoma nekoristno preživel. Model je seveda 114/115 s štirimi vrati, proizveden v letih 1968–1976. V času najbolj množičnega izseljevanja, torej v obdobju hrvaške pomladi, so na treh krajih v Nemčiji in še na treh po svetu izdelali približno dva milijona takšnih vozil.
Zdaj si poskušajte predstavljati slovesnost, na kateri okoli deset tisoč ljudi in od pet do sedem tisoč avtomobilov slavi povsem realistični spomenik, karoserijo, ki je izklesana tako, kot da prihaja iz kamenja. Vso stvar je seveda spremljal verski obred: gvardijan Zoran Kutleša je zmolil molitev za vse imotske gastarbajterje, ni pa prišla, sicer napovedana, nekdanja kanclerka Angela Merkel. In bog vozi mercedes se imenuje najbolj prodajani album zagrebške (uspešne in legitimne) frakcije kultne rock skupine Zabranjeno pušenje. Razlegal se je velik aplavz umetnikom na trgu, ki se bo v prihodnje imenoval Trg imotskih izseljencev.
Za to, da bi se vsi spomnili, kako smo se, preden je prišel mercedes, vozili z nečim drugim, je poskrbel varuh dediščine Čedomir Lizatović, ki je pripeljal dva osla, od katerih je enega – baby Magare – nosil v naročju. Ganljiv prizor. Starec s sivo brado, nekakšna hribovska inačica Hemingwaya, v naročju drži mlado, malce preplašeno žival, katere predniki so nosili kovčke prednikom tistih, ki so danes ponosni lastniki spomenika mercedesu. Izdelan s pomočjo umetnikov iz nekaj držav, med katerimi je tudi Slovenija, in pod vodstvom nekega Roka Držislava Rebića, zdaj stoji merdžo v naravni velikosti. In bo znamenitost.
Drugi pomemben spomenik v Imotskem je tisti, ki so ga postavili leta 1980 v čast pesniku Tinu Ujeviću, ki se je rodil v Vrgorcu, njegovega očeta pa so kot učitelja premestili v Imotski. Podobno kot Kosovelovi, ki so se nekako istočasno preselili iz Pliskovice v Tomaj, so živeli v šoli, a so se hitro preselili v Makarsko. Pesnik pozneje v morda svoji najbolj znani pesmi Odhod pravi: »Malena mjesta srca moga/spomenak Brača, Imotskoga« (Majhni kraji mojega srca/spomin na Brač, Imotski).
Najboljše pesmi pa so tiste, ki nastanejo po naročilu duha časa.
Nekaj je resnice, nekaj pa je legenda, da je pesem Mercedes Benz nastala v baru, v newyorškem Port Chesterju. Pili so, seveda, in z verzi sta se obmetavala Janis Joplin in še en genialec, ki je pred kratkim odšel tja na potovanje – Bob Neuwirth. Prvi verz »O, Bog, mi ne boš kupil mercedes-benza« je napisal beat pesnik Michael McClure, potem pa so ljudje za mizo z vrčki piva začeli dajati ritem. Neuwirth je besedilo napisal na prtiček, v bistvu gre za molitev, v kateri Janis prosi boga, da pokaže ljubezen do nje in ji kupi ta avto, televizor in »noč v mestu«.
Bog očitno ni bil ravno razpoložen za izpolnjevanje želja. Janis je umrla tri dni za tem, ko je posnela vokalno verzijo, ki traja minuto in petinštirideset sekund. In verjetno je največji spomenik antipotrošništvu v zgodovini popularne kulture. Prav tako kot je poleg ljubezni do nadrealističnih slik s slavja v Imotskem spomenik mercedesu oda potrošniški mentaliteti. Pred odhodom se je Janis vendarle vozila v mercedesu. V avtobiografiji soul mojster Bobby Womack trdi, da se je šla pevka peljat en krog z njim v njegovem novem mercedesu 600. Izvedena v živo samo enkrat je pesem Mercedes Benz postala himna generacije, katere revolucija je ugasnila po tem, ko se je hipijevsko gibanje preprosto vključilo v biznis. Tisti, ki se temu niso prilagodili, so preprosto izginili, stvar pa je šla naprej v smeri nadaljnjega zaostrovanja ekonomskih pravil igre.
Kar se mene tiče, lahko rečem, da pripadam generaciji, katere revolucija je bila prekinjena, še preden bi se lahko začela. Pri nas prtički niso služili pisanju protestnih pesmi, ampak so se na njih – kot tistih iz Karađorđevega na mizi Tuđmana in Miloševića – risali načrti delitve države, v kateri živim. Zaradi česar še danes čutimo posledice. Na koncu, kot je pred kratkim rekel gledališki režiser Kokan Mladenović, »smo mi generacija, ki je pristala na to, da nezakonitost, kriminal, aroganca in nespoštovanje zakonov postanejo standardi naših življenj. Mi smo sramota in to je vse, kar morajo prihodnji rodovi vedeti o nas.«
Pri tem ne mislim, da glede tega zame velja amnestija, ker mi je najbližji med liki te zgodbe tisti osel, ki so ga pripeljali na slovesnost ob odkritju spomenika mercedesu.
To morda stvar naredi simpatično. Ne pomiri pa vesti. In ne zmanjšuje odgovornosti.
