Bilo je v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja. Dolgo je že tega. Nekje v osrčju Polhograjskih dolomitov, v revni vasici, sva se pred hlevom igrala otroka, triletnik in petletna deklica. Spomin mi presenetljivo dobro seže v tisti čas. Morda se je utrdil tudi zaradi žalostnega dogodka. Naslednje leto sem se igral sam. Deklica iz sosednje hiše je umrla. Pobrala jo je davica.

To je bil čas, ko je bilo naše zdravstvo še v povojih, a je bila vizija vseeno jasna. Nikomur se niti sanjalo ni o zasebnikih, o bogatenju, še po hrano smo zlasti ljudje iz mesta hodili na Rdeči križ, kjer je Amerika pomagala s konzervami rdečega sira, mleka v prahu in Trumanovimi jajci, kot se je prijazno reklo izdelku, poimenovanemu po njihovem predsedniku. Naj se za trenutek vrnem k zdravstvu. Do leta 2018 je naš zdravstveni sistem poskrbel, da je bila umrljivost novorojenčkov najnižja v Evropi. In zadnjih trideset let stopnja umrljivosti otrok do petega leta v Sloveniji strmo pada, podobno kot v EU, le da smo spet uspešnejši. Na 1000 otrok sta leta 2020 pri nas umrla dva, v EU štirje.

Le čemu tak uvod, ko pa po naslovu bralec pričakuje kaj drugega? Ko prebiram življenjepise, kakor si jih z določenimi poudarki sami prikrojijo naši najbolje stoječi podjetniki, sem ter tja namreč naletim na trditev, da so do premoženja prišli popolnoma sami, z lastno iznajdljivostjo, trdim delom in zaupanjem vase. Sami pomeni, da so začeli iz nič, brez začetnega kapitala ali pa z nekaj skromnega prispevka, seveda ne države, ampak družinskega posojila, s katerim so ogrevali mrzlo garažo, v kateri so se rojevali izumi. Ni kaj reči. Vse spoštovanje za prizadevanje in trdo delo, kar oboje jih krasi večinoma še danes, ko so sicer lastniki desetin milijonov. Mimogrede, za vstopnico med sto najbogatejših pri nas je treba imeti že več kot 33 milijonov evrov.

A pri tem ti samorastniki pozabljajo na vrsto okoliščin, nekateri bi rekli, da na srečno zvezdo, pod katero so se rodili. Tisti, ki so mlajši od mene, in teh je večina, so bili od rojstva, iz leta v leto, v vse boljših rokah našega zdravstva. Sprva skoraj leto dni v materinem naročju, s čimer se je lahko pohvalilo le malo mamic v drugih državah. In tudi kasneje je bilo vse manj možnosti, da bi jih odnesla kakšna bolezen, kakršna je prišla nad mojo malo sosedo. Cepljenja so zajela vse prebivalstvo, skrb za otroke je postala samoumevna in dobro organizirana. Moji vrstniki so hodili v kolonije na morje, jaz pa sem jim kar malo zavidal, a pač ni bilo sledu kakšne astme, s katero bi takoj dobil vstopnico za take počitnice.

Okolje, v katerem smo odraščali, je bilo različno spodbudno, a radovednemu otroku ni postavljalo posebnih ovir. Vaško okolje, podobno kot predmestno, je nudilo dovolj priložnosti, da smo se naučili skrbeti zase in za svojo varnost, zlasti skozi občasno boleče, a na srečo večinoma ne usodne izkušnje. Morda je prav plezanje po drevju pri kom spodbudilo gimnastično žilico ali pa plezalno strast kot pri Janji Garnbret. Posebno okolje je bila šola. Od tod spominjanje, tudi obiskovanje tistih učiteljev, ki smo jih imeli radi, ker so tudi oni nas, pri čemer za svoje delo nikoli niso bili posebej dobro plačani, a so ga predano opravljali. Nekateri so nas navdušili za področja, ki smo se jim zavezali za vselej. Drugi so nam odpirali pogled za stvari, ki smo jih spremenili v delu vzporedno veselje, na primer glasbo, slikanje, umetnost z eno besedo. Za vse to se imamo zahvaliti temu, čemur bi patetično, a vseeno točno rekli – domovina. Domovina ni le abstraktni pojem, je tudi naše življenjsko okolje, ki nam je dalo, da smo vsaj večinoma postali to, kar smo si želeli.

A ko pride do denarja, zlahka pozabimo na vse to. Ubi bene, ibi patria. Kjer je danes najbolje, tam bo moja domovina, smo prevedli ta rek in se preselili v Monako ali podobne davčne oaze. Dobro vem, da sem se dotaknil, večina bo rekla, da povsem neprimerno, nekaterih svetinj, pa se mi vseeno zdi prav povedati. Vsi namreč slavimo na primer Rogliča in Pogačarja, kadar, ovenčana z zmagami, kjer koli pritisneta na pedale, prideta domov. Opa, tole sem zapisal prenagljeno, prejšnji stavek je popolnoma napačen. Ne prideta k nam domov. Doma sta v Monaku. V Slovenijo prideta le na obisk. Od zaslužka, ki ni majhen, a je resnično prislužen dobesedno v znoju in krvi, sta se odločila, da ne bosta domovini dajala več, kot se jima zdi prav. In ne le onadva, vrsta športnikov, in prav tako ne le slovenskih, da ne bo videti, da le Slovenci »optimiziramo« obveznosti. Če si zaslužil dva milijona, zakaj bi enega dal domovini, če se ti zdi predraga? In če bivši direktor davčne uprave Simič pritrdi, da je za športnike to edino razumno, le kdo bi se upiral takemu nasvetu.

Ne rečem, da marsikdo od športnikov, enako uspešnih poslovnežev, ne daje v dobrodelne namene. Verjamem tudi, da si s tem nekoliko olajšajo dušo. Prav tako mi je jasno, da tisti, ki se ne more preživeti tukaj, išče delo drugje. A nihče od teh, o katerih zgoraj teče beseda, ni med temi reveži. Tudi z enim milijonom se da več kot spodobno živeti. Vprašajmo tista dva milijona Slovencev, ki takega denarja nikoli ni videla in ga tudi ne bo.