A na (pre?)naseljenost našega planeta je treba gledati z več zornih kotov. Predvsem tu nismo edini prebivalci. Zemljo si delimo z mnogimi drugimi živimi bitji, za katera pa se le redko vprašamo, ali imajo še dovolj življenjskega prostora. Precej smo zaverovani vase. Kar počnemo, počnemo s stališča, kaj je dobro za nas. Seveda smo se že davno ujeli v skrito past, da so nekatere od naših aktivnosti dobre za nas le navidezno, na dolgi rok pa nam škodijo. Mogoče se na začetku tega res še ni videlo, a je, vsaj do danes, že postalo očitno. A stopiti z drvečega vlaka je težko. Vse, kar počnemo, je postalo že tako globoko del našega življenja, da se temu ne moremo kar odreči, ker bi se naš svet dobesedno sesul.
Za svoje potrebe smo tako zdesetkali tropski pragozd, še vedno vsakodnevno padajo stara drevesa, in ko enkrat uničimo take sestoje, se zaradi podnebnih in talnih razmer ne morejo več zarasti po naravni poti – pa saj jim tega niti ne dopustimo. S tem smo ne le uničili življenjsko okolje mnogih »ne-ljudi«, pa tudi predstavnikov svoje rase, ki se ne vklapljajo v naš način življenja in nam očitno ne pomenijo kaj dosti več kot, ne vem, jaguarji, opice, papige in mnoštvo ostalih, tudi precej manj vidnih predstavnikov živalskega in rastlinskega carstva. Gozdove in travnike smo za pridelavo naše hrane spremenili v monokulturne puščave, ki na dolgi rok izgubljajo rodovitnost, omogočajo raznim boleznim in škodljivcem, da se prekomerno razmnožijo in smo jih primorani uničevati s kemijo, če hočemo pridelati hrano za vse (no, seveda ne za vse, ampak za bogatejši del Zemljanov). Res je, če ne bi vzpostavili tako učinkovite proizvodnje hrane in učinkovitega prevoza, se ljudje ne bi mogli tako razmnožiti. Torej nas je najbrž za okolju vzdržni način prehranjevanja preveč, ali pa nas vsaj ne bi smelo biti več. Da ne govorimo o uničenem okolju zaradi naše brezmejne (in vse večje) lakote po energiji in raznih materialnih dobrinah, ki pa so spet na voljo res le manjšemu delu prebivalstva našega planeta.
Vse lepe želje po tem, da bi tudi revni zaživeli približno tako dobro, kot živimo mi tukaj, se ob tem sesujejo v prah. In če nas bo še več … Marsikatera vrsta živali se samoomejuje glede na količino hrane, ki ji je na voljo. Seveda ne zavestno, da mi ne bo kdo očital zavajanja.
