Pred leti sem imel priložnost udeležbe na študijskem obisku v ZDA. Osnovni cilj obiska je bilo seznanjanje z elementi državljanske vzgoje v ameriških šolah in delovanje šol. Del obiska je vseboval neposredni vpogled v delo srednjih šol, ki smo jih lahko tudi obiskali. Z velikimi pričakovanji smo se odpravili na obisk srednje šole v Bronxu. Oborožen varnostnik na vhodu šole je pomenil zame pravi šok, še bolj pa varnostniki na hodnikih.
Ker smo na šolo prišli ravno v času odmora, se je najbolje pokazala vloga varnostnikov. Ves čas odmora so skrbno nadzorovali gibanje dijakov in poskrbeli, da ob koncu odmora ni ostal na hodniku nihče od dijakov; sledil je tudi natančen pregled stranišč. Ravnatelj šole nam je razložil, da so ukrep uvedli pred letom dni, saj sami niso mogli več preprečevati nasilja v šoli. Seveda s tem problema niso rešili, saj se je nasilje preneslo na ulice v okolici šole. Predstavil nam je tudi socialno strukturo staršev učencev, kjer so prevladovali Afroameričani z visoko stopnjo brezposelnosti.
Ko smo naslednji dan obiskali popolnoma »belo šolo«, o varnostnikih ni bilo ne duha in sluha, dijaki pa so nasmejani in dobre volje brez varnostnikov zamenjevali učilnice. Ravnatelj šole se je pohvalil z uspehi dijakov in sponzorskim skladom, v katerega starši prispevajo veliko denarja. Nasilja v šoli praktično ni bilo.
Takšna je bila slika Amerike v takratnih časih in takšna je tudi danes, le da je danes žal veliko veliko več strelskih pohodov po šolah, ki jih takrat praktično še ni bilo.
Ob vrnitvi sem svojo izkušnjo predstavil svojim kolegom in bil vesel, da v naših šolah nasilja skoraj ni. Seveda je tudi pri nas prihajalo do »ravsov« in nasilja zunaj šole, vendar v bistveno manjšem obsegu. Šole so probleme reševale s pomočjo staršev, ki so šoli zaupali in spoštovali avtoriteto učitelja, ter izvedle potrebne vzgojne ukrepe.
Od takratnih časov se je v družbi in šolskem sistemu veliko spremenilo. Tekmovalno naravnana družba in zahteve na delovnih mestih so spremenile medsebojne odnose med otroki in starši, saj slednjim zaradi vsesplošnega pomanjkanja časa velikokrat zmanjkajo trenutki za ukvarjanje z otroki. Zmanjkuje tudi volje za postavljanje mej, ki so v času odraščanja nujne in potrebne. Odkupovanje in miritev slabe vesti z »razumevanjem« otrok brez ustreznih pogovorov in tudi sankcij samo pripomoreta k izgubljanju vrednot medsebojnega spoštovanja in tolerantnosti do drugih.
Ko smo na pogovor zaradi nediscipline poklicali starše enega izmed otrok, smo bili deležni pravega rafala obtožb šole, kar se je nadaljevalo tudi ob poznejših obiskih staršev. Ko pa je vedenje otroka čez leto zaradi popustljivosti preseglo vse meje tudi doma, so starši izrazili svojo nemoč in nam proseče dovolili vse možne ukrepe – brez njihovega vmešavanja. Žal je bilo že prepozno.
O vlogi šole, njeni pristojnosti pri vzgoji otrok in avtoriteti učiteljev se začne največ govoriti ob večjih ekscesih, ki so tudi medijsko močno odmevni. Takšno pozornost je vzbudil zadnji celjski primer pretepanja osnovnošolke ob navijanju vrstnikov, beograjska tragedija še mnogo večjo. Prizori so spominjali na kakšno ameriško šolo. Veliko je bilo o tem spregovorjenega tudi med šolniki samimi, ki so od zmeraj večjega vmešavanja staršev v njihovo delo že pošteno utrujeni.
K temu veliko pripomore tudi neustrezna šolska zakonodaja, ki je procesno tako zapletena, da brez pomoči odvetnika šola ob večjih prekrških sama ne zmore izvesti postopka, še posebno ker starši tudi sami najamejo odvetnike. Namesto da bi šolsko zakonodajo prilagodili lažjemu delu šol ob vzgojnih ukrepih, je leta 2019 prišlo do spremembe zakona o gimnazijah, ki je odpravil stopnjevanje vzgojnih ukrepov: ukor razrednika, ukor razrednega učiteljskega zbora in ukor celotnega učiteljskega zbora. Mimogrede, ukor ravnatelja je bil ukinjen že pred tem. Tako je vzgojni ukrep samo ukor, dijak lahko prejme tri, ob četrtem pa lahko pride do izključitve. Vsi, ki smo obiskovali šolo v »starih« časih, se še spomnimo, kakšno težo je imel ukor ravnatelja. Sprememba je bila sprejeta brez vsakršne razprave. Pozivi ravnateljev, naj do sprememb kljub temu ne pride, niso pomagali in takšna rešitev velja še danes.
Ker sem član upravnega odbora ene izmed mednarodnih šol, lahko navedem, da večje vzgojne probleme rešujemo s suspenzom, ki dijaka odstrani od pouka, svoje obveznosti mora opravljati doma, šola pa mu pri tem pomaga. Tako je moral eden izmed dijakov za tri mesece zapustiti šolo in se vrniti v svojo državo več tisoč kilometrov daleč.
Poziv celjskih ravnateljev predlaga kar nekaj rešitev, med njimi tudi odstranitev učenca iz šole. Potreben je tudi celovit program preprečevanja nasilja med mladimi. Če smo še včeraj verjeli, da se pri nas hujša oblika nasilja v šoli ne more zgoditi, je beograjski poboj učencev žalostno opozorilo o nujnem ukrepanju tudi pri nas. Zdaj je na potezi ministrstvo, ki mora pripraviti ustrezne rešitve, da ne bo prepozno. Izkušnje prejšnjih let ne vzbujajo optimizma, upajmo, da bo to pot drugače.
Ustrezna šolska zakonodaja ne more rešiti navedenih problemov, je le varovalo v izjemnih primerih. Problem preutrujenih staršev, ki nimajo več časa za svoje otroke, zahteva celovit pristop, med drugim z ustreznimi delovnimi pogoji in nagrajevanjem dela, ki omogoča spodobno življenje in s tem tudi čas za naše otroke. Samo tako bomo lahko upravičeno in brez slabe vesti trdili, da so otroci naše največje bogastvo, za katero tudi ustrezno skrbimo in si zanj predvsem vzamemo čas.
