Ko človek gleda ta svet, ugotovi, da veliko stvari, ki so nekoč veljale, preprosto ne velja več.
Veliki sistemi so pogosto sredstvo za večanje frustracij malega človeka.
Razen če ne verjamete v nekakšen absolut, višjo silo, ki lahko vse pojasni in da vsemu širši smisel. Saj legendarna krilatica, da lahko vlečeš za nos nekatere ljudi ves čas in vse ljudi nekaj časa, preprosto ne velja več. Predolgo smo pod težo diktature kapitala, zamaskirane v parlamentarno demokracijo, tako da si za spremembo te matrice skoraj ni mogoče več prizadevati.
Vse gre po načrtu, načrta pa ni. Bodimo torej mirni, ker dobrega ne bo. Ali pa je vendarle upanje?
To je vedno v zgodbi. In včasih v umetnosti.
Vse te misli so privrele na dan, potem ko je na svetovnem prvenstvu v nogometu, kot bi se reklo, polnem protislovij, reprezentanca Savdske Arabije povozila enega od favoritov, Argentino, in nas spomnila na svetopisemsko zgodbo o Davidu in Goljatu. Veseli savdski navijači so peli cover legendarnega partizanskega hita »Messi ciao«, ki so si ga seveda izmislili Brazilci. Vsak ima svojega idealnega sovražnika. Invasoreja, kot pravi pesem. Kaj pa rešitelja? Kje je Salvator?
V mislih vseh nas. In na eni sliki.
Med veselimi savdskimi navijači je bil tudi princ Mohamed Bin Salman, lastnik trenutno najdražje umetnine na svetu: gre za sliko Salvator Mundi, menda delo enega največjih mojstrov v zgodovini civilizacije Leonarda Da Vincija. Zgodba je neverjetna, a vodja oddelka za umetnine na Bank of America v dokumentarcu The Lost Leonardo avtorja Andreasa Koefoeda pravi, da se je ne da dokazati, menda je celo najmanj dokazljiva v zgodovini svetovnega trga umetnin.
Triler se je začel v majhni dražbeni hiši v New Orleansu, kjer sta lovca na napake velikih igralcev kupila sliko, za katero so mislili, da je delo, ki je nastalo v Italiji po Leonardu kot delo skupine ali enega od njegovih učencev in privržencev. Madridski Prado lani slike ni uvrstil v svojo retrospektivo, ki je bila posvečena največjemu mojstru, in v njihovem katalogu je izrecno navedeno, da je slika Jezusa v polprofilu, oblečenega v modro haljo, ki z dvignjenim kazalcem desne roke o nečem predava, v levi pa drži stekleno kroglo, najverjetneje Zemljo – ponaredek.
Ko so sliko našli, se je stroka seveda takoj razdelila, lovca pa sta začutila, da morata hitro ukrepati. Sliko, ki so jo pozneje prodali za 75 milijonov dolarjev, so odnesli v črni plastični vrečki za smeti konservatorki Diani Modestini, katere prvi vtis je bil, da ima »slika čudovite prehode, da pa so nekateri drugi deli zaradi napačne restavracije napačno narejeni, preslikani«. Vendar so njen sum, da ne gre za običajno kopijo, podkrepili meseci dela s sliko. »Obstaja prehod v delu, ki je neopazen, in ta je, da ni črte na robu med zgornjo in spodnjo ustnico – to je enaka stvar, ki se pojavlja na enakem mestu tudi pri Moni Lizi.«
In plaz se je sprožil. V dokumentarcu, ki prikaže pohlep, vojno informacij, marketinško norost trga umetnin in politično plat zgodbe, ni več pomembno, ali gre za pravega ali lažnega Leonarda. Današnji svet namreč pozna samo petnajst njegovih avtentičnih slik. Pa tako potrebuje Rešitelja. Čeprav bi šlo za sliko, ki bi jo bilo mogoče postaviti nasproti Giocondi, najbolj znanemu ženskemu portretu v zgodovini.
Ravno to soočenje Mone Lise in Salvatorja oziroma njuno postavitev v isti razstavni prostor je od Louvra zahteval njen novi lastnik: s tem namenom je šel v Pariz, da bi se srečal z Emmanuelom Macronom.
Louvre je to odločno zavrnil, a skrivnost je vse večja tudi zato, ker te slike od dražbe v Christieju leta 2017 ni videl nihče več, vsaj v javnosti ne. Vse glasneje se sliši tudi, da jo bodo razstavili v galeriji, ki jo savdska družina gradi za svojo zbirko. V njej bo torej Jezus, za katerega strokovnjaki trdijo, da ima idealiziran obraz svojega (domnevnega) avtorja.
Eden od obrazov, ki se pojavlja v dokumentarcu, je tudi Maria Teresa Fiorio, strokovnjakinja za Leonardovo delo, ki so jo povabili v Narodno galerijo v Londonu, da bi s še nekaj kolegi ugotovila, za kaj gre. Uradni odgovor ni nikoli prišel, eden od »lovcev« pa je povedal, da so ga poklicali iz muzeja in rekli, da se »načeloma vsi strinjajo, da je slika original«.
Martin Kemp, zgodovinar, ki je svoje življenje posvetil Leonardovim delom in je bil prav tako na sestanku, pa je dejal, da so »pričakovanja vedno nevarna, saj na koncu vsak vidi tisto, kar hoče videti«.
Torej niti da niti ne. Zgodba o sliki Odrešenika sveta je idealna, uresničena metafora sveta, v katerem živimo. Tisti, ki si želijo, da bi bila slika prava, so pravzaprav udeleženci sanj o boljšem in pravičnejšem svetu. Tisti, ki trdijo, da je prevara, mislijo, da vedo, v katerem svetu živijo, v tistem, v katerem slik največjih duhov civilizacije ni ravno mogoče najti v garažah v New Orleansu.
Nedavna dilema o nekem dokumentarcu, v katerem obstaja možnost, da je eden od protagonistov prevaral prav vse udeležence v procesu in veliko večino gledalcev filma, je torej spet aktualna.
Pa vendar, ali niso žrtve največjih prevar ravno tisti, za katere menimo, da jih je nemogoče prevarati?
Pa čeprav bi bil glavni lik prevare sam Jezus. Odrešenik sveta.
