Minuli teden smo dočakali težko pričakovani veliki pok: Anže Logar, sicer podpredsednik SDS, ki pa, saj veste, porednež, že lep čas kuka skozi ključavnico v drugo sobo, je svojo Platformo iz hibernacije prestavil v prvo, prvo javno tribuno Platforme sodelovanja o »ključnih temah našega časa«. Platforme, ki, kot je že večkrat pojasnil Logar, naj bi ali pa tudi ne, morda kmalu, morda pa kdaj drugič prinesla razsvetljenje v to žalostno državo zmot.

In kdo je po Logarjevo ključen za te »ključne teme«? Na prvi seansi so bili sami pomembni možje. Denimo, Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, ki je davkoplačevalce stala milijone, nato pa prešla v zasebne roke. Brodnjak zdaj odločno nasprotuje namenskemu obdavčenju bank za poplavljence. Hkrati je tudi direktor AmChama Slovenija, zastopnika ameriških interesov pri nas. Brodnjak je, skratka, človek, katerega ugled je že tako na psu, da ga še mačke ignorirajo. In potem sta bila pri mizi še Jure Knez, soustanovitelj trboveljskega podjetja Dewesoft, ter ustanovitelj in direktor podjetja Duol Dušan Olaj.

Uvodni nagovor: ekonomist Igor Masten. Tudi v dvorani sami izbranci: trije bivši SDS-ovski in dva bivša NSi-jevska ministra, pa Gašpar Gašpar Mišič, pa Sonja Šmuc in Mitja Čander, skratka znana ekipa z bogatimi biografijami nadvse spretnega preskakovanja med javnim in zasebnim denarjem in spretnega mešanja megle, ki nam obeta, da bo ta voz, ki ga sicer, medtem ko dedci pametujejo, iz blata še vedno potiska Francka na minimalcu, popeljalo v nebesa.

Kaj so torej te »ključne teme našega časa«, na katere je druščina iskala odgovore? Takole so definirali konsenzualni cilj: »Pogovor o tem, o čem se bomo morali strinjati, če želimo Slovenijo pripeljati med zmagovalce.« Slovenijo med zmagovalce? Kakšne zmagovalce? Kaj naj pomeni ta nabuhli PR-žargon pritlikavosti, te večne mokre sanje politikov, da bi bili veliki, če bi si le malo ljudstvo dalo dopovedati, da njihove »zmage« za sabo nujno puščajo čete poražencev?

Takole je Logar pojasnil svoj zmagoviti pohod na vrh: »Akademska stroka (beri: Masten, op. p.) je pripravila programe ukrepov povečanja konkurenčnosti za razvojni preboj, ki ne najdejo poti v operativne strategije vlad.« (Vlad? Pozor, množina! Torej tudi treh SDS-ovih.)

In zdaj res pazljivo berite naprej: »Praktično v mesecu dni smo od diskusije že tako nedorečenih reform (z mešanico antireform) prešli v diskusijo koncepta obnove kot ključnega in finančno največjega (menda kar 7 milijard evrov) ukrepa ekonomske politike. Upravičeno se lahko vprašamo, ali gre pri tem za program razvoja, ki odgovarja na svetovne megatrende, ali potencialno največji zbir klientelističnih projektov v zgodovini samostojne Slovenije.«

V mesecu dni smo torej po Logarjevo prišli do popoplavnega »koncepta obnove«, ki je izjemno drag ukrep in morda »ne odgovarja na svetovne megatrende«. Kaj nam torej hoče povedati? Da je treba ljudi pustiti v blatu, kot cankarjansko Francko, saj ni jasno, ali je ta »prenova res program razvoja, ki odgovarja na svetovne megatrende, ali potencialno največji zbir klientelističnih projektov v zgodovini samostojne Slovenije«. In kako bomo to ugotovili? Tako, da jih pustimo brez pomoči? In ali ni ravno funkcija parlamentarne opozicije, da nadzira delovanje vlade? A tam ne Logarja ne Janše večinoma ni. Imata še en »šiht« drugje?

Logar ima v svoji cinični brezčutnosti prav: nobena obnova, nobena pomoč ljudem ni v skladu s svetovnimi »megatrendi«, saj je vendar jasno, da je pomoč ljudem naložba, v kateri ni zmagovalcev, nihče ne obogati, za preživetje gre. Pomoč ljudem je strošek, in ta strošek skrbi Logarja bolj kot ljudje, ki so ostali brez vsega; ta strošek pač ni v skladu s »svetovnimi megatrendi«.

Kaj torej so ti megatrendi, ki tako navdihujejo Logarja et consortes? To je globalni neoliberalizem, ki nam je bil vsiljen kot biblija, v veliki meri sestavljen iz množice tatov, ki so poskrbeli za globalno legalizacijo svojih pogosto nepoštenih, nezakonitih, za okolje uničujočih rabot in za njihovo preimenovanje v gospodarske »naložbe«, »priložnosti«, »razvoj«, »ustvarjanje delovnih mest«. In ki jim iz roke jedo politiki in četa klientelistov, ki jih obdaja. Na mikroravni pa je pri nas že desetletja najbolje organiziran »največji zbir klientelističnih projektov v zgodovini samostojne Slovenije« prav SDS. Logar je njen podpredsednik.

Hoče biti Logar zmagovalec? »Megatrend« za prave zmagovalce je znan: proizvodnja orožja. Slovenija naj se preusmeri izključno v izdelovanje orožja. Žepna državica postane majčkena Švica, ki goji monokulturo. Investira država, investirajo zasebniki, politiki pa le vzorno skrbijo za nove in nove vojne. (Ob zbeganosti naše zunanje politike se je treba zateči k nekaj izkušenim možem s tega področja, ki so spretno navdihovali našo zadnjo vojno in ki svoj know how skrbno predajajo mladim. Nedavno so jim podarili nekakšne zastavice, s katerimi so fantki potem mahali.)

Najbolj vroč megatrend znotraj orožja pa je ta trenutek eno orožje, in to je jedrsko orožje. Izdelujejo ga tako v domovini AmChama kot Severni Koreji in še vsi »igralci« vmes. Tudi ti hočejo biti zmagovalci, prav vsi. Če ne bi šlo z orožjem, pa je tu še vedno obetaven biznis z novo jedrsko elektrarno. Pri njej v Sloveniji tudi smrtni sovražniki postanejo prijatelji. 

Priporočamo