Nisem pravi človek za razlago matematičnih formul. Ker pa se beseda algoritem vse pogosteje uporablja tudi v družboslovju, sem se občasno prisiljen poglobiti v ponudbe znanstvenikov. Ti odkrivajo, kako reševati zapletene stiske medosebnih odnosov ali jih vsaj olajšati, morda pa celo povsem prepustiti odločitve računalniku.
Pred časom sem spisal kolumno o digitalizaciji. Pisanje je onkraj dvoma odražalo mojo nevednost, ki je nisem niti poskušal prikriti. Zato sem povzel vprašanje nesporno bistrejšega novinarja, ki se je ukvarjal z neko angleško strokovnjakinjo za digitalno zdravstvo. Dama je delala reklamo za tovrstne projekte pri nas, novinar pa je povprašal, ali bo še kaj prostora za sočutje, če bodo zdravstvene odločitve prevzeli algoritmi in bo povsem zmanjkalo človeškega stika. Gospa se ni pustila zmesti in je nemudoma odgovorila, da seveda potrebujemo več zdravnikov, a take, ki bodo razumeli algoritme in jih znali uporabljati. Najbrž še zadnjega dvomljivca pa je potolkla z izjavo, da je lepota algoritma v tem, da zdravniku pove, kje pacienta boli in kje ne.
Iz tega sledi precej jasen sklep, da pacienti nismo kvalificirani za take izjave. Razumem, da iz nezavestnega težko izvlečeš kakšno besedo ali da iz kakšnega reveža, ki ga mučijo blodnje, prav tako ne dobiš zanesljivega in uporabnega podatka. Kljub temu pa menim, da večina ljudi še vedno zmore in tudi želi povedati kaj o svojih težavah čisto osebno in zaupno naravnost zdravniku.
Nedavno pa je spet zavladalo navdušenje nad algoritmi. Predsedniški kandidat dr. Anže Logar nam je zaupal, da se je v svoji doktorski disertaciji ukvarjal z volilnimi sistemi. Ugotovil je, da je potreben algoritem, ki omogoča izvolitev najkakovostnejših kadrov v državni zbor. Če ga zagotoviš, bodo tudi zakoni, ki prihajajo iz državnega zbora, kakovostnejši.
Mutatis mutandis, ali po domače, če tak algoritem malce zašpičiš, ni nikakršnega utemeljenega pomisleka, da ga ne bi mogli uporabiti tudi za predsedniške volitve. In bi dobili seveda najboljšega mogočega predsednika.
Hm.
Zdaj pa k moji šibki točki. To je matematika. Uvodoma sem večkrat prebral odstavek iz »algoritma za telebane«, in če sem prav razumel, gre za navodilo, kako rešiti določeno nalogo. Nadaljujem samostojno, tako da ne jamčim za pravilnost razmišljanja, a vseeno tvegam. Domnevam namreč, da je treba v navodilu zapisati, s katerimi podatki naj napolnimo bodisi računalnik bodisi lastno glavo, odvisno, na kaj se bolj zanesemo, da dobimo pravilen izračun. Tega navodila nam Logar ni izdal, vsaj v celoti ne. Morda hrani recept, ki mu menda rečejo tudi koda, za čas, ko bo stiska hujša. Pa že doslej ni bilo povsem enostavno. V intervjuju za Delo je bil primoran izdati, da je kot dolgoletni član SDS vedno zagovarjal vrednote in načela, za katerimi stoji, pri čemer ga podpira tudi stranka. Ker je pustil precej prostora ugibanju o konkretnih vrednotah, so ga o tem neusmiljeno pobarali novinarji Tarče. Na rasistične tvite Žana Mahniča o pravih rasah in radikalnem islamizmu, ki ga v osebi Faile Pašić podpira Robert Golob, Logar ni nikoli odgovarjal, ker bi imel s tem preveč dela. Ob dodatnem vprašanju, ali se mu zdijo tviti primerni ali rasistični, pa se je njegov računalnik začel pregrevati. Na čelu so se pojavile potne kaplje, ki so pričale o kratkem stiku. V krhkem vezju so se namreč znašle v nepomirljivem nasprotju vrednote stranke SDS, njegove intimne, naposled pa še tiste, za katere je vedel, da jih večina javnosti (utemeljeno) pričakuje kot najustreznejše, pa so bile v kričečem nasprotju s prvima dvema. Iz petnih žil je iztiskal redke besede blagega nestrinjanja s sovražnim govorom, ki ga v obilju producirajo njegovi strankarski prijatelji. Čelo predsedniškega kandidata se je vse bolj bleščalo, čeprav verjamem, da so v televizijski maskirnici kar najbolje opravili svoje delo. Končno je predlagal, naj ga sodijo po njegovih tvitih, v katerih ni ničesar spornega.
Res je. A je Anže Logar pozabil na trpko resnico o ljudeh, ki molčijo, ko bi morali spregovoriti. Prav ta tiha množica, z njim vred, je najboljši in najzvestejši zaveznik vseh diktatur in zlorab, ki sledijo.
Morda pa stvari le niso tako zapletene, da bi morali iskati algoritme in za težavne izračune najemati strokovnjake za umetno inteligenco. Domišljam si, seveda kot izrazit antitalent za sodobno tehnologijo, da v večini primerov, zlasti za volitve predsednika države, zadošča, če ob aktualnih nastopih napnemo ušesa, pri tem pa za vsak primer še pobrskamo po spominu. Najbrž bo za glavni izločilni ali podporni kriterij zadoščal en element v formuli. Spoštovanje človekovih pravic. Čeprav je le eden, se široko razprostira na vse smeri našega bivanja. Prav tako ne izpušča nikogar. Če temu kriteriju dodamo še časovno razsežnost, dobimo dovolj dobro sliko kandidatovih vrednot in njihovega zagovarjanja. V teh primerih molk praviloma ni zlato. Prav nasprotno. Naj dodam že nekajkrat omenjeno, a ne škodi. Hitlerjev štab so po marsikaterem algoritmu sestavljali najsposobnejši ljudje. Nikakor pa ne po najpomembnejšem in čisto preprostem za presojo. x
