Rada bi pripovedovala o dogodku, ki se mi je pred dnevi zgodil v Bremerhavnu. Bremerhaven je nemško pristaniško mesto v Severnem morju, kar si splača zapomniti, kajti nemška pristaniška mesta bodo v prihodnjih tednih igrala ključno vlogo v evropski energetski politiki. Nemška vlada, v kateri tropoma sedijo Zeleni, že pripravlja ekspresni zakon, po katerem bo zaradi opuščanja nedemokratičnega ruskega plina, ki v državo prihaja direktno po ceveh, drastično črtala okoljevarstvene varovalke za gradnjo obmorskih plinskih terminalov. Z danes na jutri bo mogoče terminale (za demokratični plin iz Katarja in ZDA, ki bo do države prispel na čezoceanskih ladjah) graditi tudi tam, kjer je bilo še včeraj nepredstavljivo. Morska flora in favna se bosta prilagodili in naravovarstveniki zamižali, kajti vojna je krivična, demokracija pa na krivice odgovarja z žrtvovanjem in mižanjem – z očmi, predvsem pa z možgani.

Če se od ladijskega muzeja v Bremerhavnu na kratko sprehodiš proti severu, prideš do velikanske zgradbe, ki spominja na nogometni stadion, vendar ni stadion, ampak Klimahaus. Znanstveno-razstavni center o klimatskih spremembah. Skoraj 12.000 kvadratnih metrov razstavnih površin želi obiskovalcem približati bistvo klimatskih sprememb, jih seznaniti z njihovimi vzroki od začetka sveta do danes ter z njihovimi posledicami za ljudi in druga bitja v bolj ali manj kratkoročni prihodnosti.

Osrednja razstava v hiši je Potovanje okoli sveta po poldnevniku 8°34´ vzhodno. Gre za resnično pot, ki jo je v začetku tisočletja opravil arhitekt Axel Werner, idejni pobudnik razstavišča. Od Bremerhavna do Bremerhavna po poldnevniku 8°34´ prek krajev, ki ležijo na tej namišljeni črti. Isenthal v Švici, Seneghe na Sardiniji, Kanak v Nigru, Ikenge v Kamerunu, Queen Maud Land na Antarktiki, Satitoa v Samoi, Gambell na Aljaski in Halligen Langeneß na severu Nemčije.

Posebnost potovanja v razstavišču je, da obiskovalci na njem ne srečajo le statistik, fotografij, videov in živih živali (od paličnjakov do aligatorjev in rib), pač pa določene kraje spoznavajo zelo telesno: z vsako novo postajo na poti se v razstavišču spremeni temperatura, vlažnost zraka in celo količina vetra. Klimatske spremembe na lastni koži. Od minus deset na švicarskem ledeniku do plus oseminštirideset v puščavskem šotoru pri Tuaregih.

Tam, pri Tuaregih, se je zgodil pripetljaj, o katerem sem vam želela pripovedovati. Mogoče bi morala dodati, da sem šla v Bremerhaven predstavljat svojo knjigo Primerljivi hektarji, ki je bila pred kratkim prevedena v nemščino. V knjigi pišem o svoji odločitvi, da postanem ekološka kmetica, in o posledicah te odločitve. Da bi si popestrila dan pred literarnim večerom, sem šla v klimatsko hišo.

In tako sem sredi nemškega pristaniškega mesta Bremerhaven stala na 48 stopinj v Nigru in gledala video posnetek stare ženske iz nomadskega ljudstva Tuaregov. Sedela je v pesku in govorila v jeziku, ki ga nisem razumela. V pesek je risala križce in krožce, ki jih je vsake toliko jadrno izbrisala. Na zidu za njo so v nemškem in angleškem jeziku viseli prevodi njenih besed.

»Ko sem bila mlada, sem vsak dan videla veliko antilop in žiraf. Danes je praznik, če tu in tam vidim eno.«

»Ko sem bila mlada, sem videla dež. Po vsakem dežju je prišlo obilje. Hrana. Danes ni dežja, zato ni hrane.«

»Lačni smo, kako naj bomo srečni? Lakota in sreča: to dvoje ne gre skupaj.«

Povsem ob strani je bil zapisan zadnji citat iz njenega dolgega govora. Zdelo se mi je, da mi bo zmanjkalo zraka. Takole je šlo:

»In veter. Joj, kakšen veter imamo. Jaz se vetra bojim. Takšnega vetra ne pomnim. Odnaša vse, kar smo imeli, kar imamo, kar bomo imeli. Zemljo odnaša in krajino poka in jemlje življenje vsemu in vsem.«

Morala sem se prisiliti, da sem ostala na nogah. Mogoče je 48 stopinj, sem si rekla. Blede se mi. A ni se mi bledlo. Besede, ki jih je izgovarjala tuareška babica iz vasice Kanak v Nigru, so bile do pikice iste kot besede, ki jih je izrekla moja babica, ko sem ji povedala, da bom začela kmetovati. Rekla je: »Lakota bo prišla, poslušaj, kaj ti govorim. Že zdaj se vidi, suša bo še hujša suša in poplave bodo še hujše poplave in mraz bo še hujši mraz in veter, joj, veter bo še hujši veter in odnesel bo vse, kar smo imeli, kar imamo, kar bomo imeli, jaz se vetra bojim, takega vetra ne pomnim, zemljo bo odnesel in njive bodo popokale …«

Dve babici, skoraj osem tisoč kilometrov narazen. Ena sredi slovenske Štajerske, druga sredi nigrskega Sahela. Iste besede. Veter, lakota. Z eno razliko: čas. Enkrat preteklik, drugič prihodnjik.

Je možno, da dve ženski, vsaka na svojem koncu sveta, tako živo uvidita klimatske spremembe, tako jasno in enoznačno ubesedita njihove posledice, ne da bi kadar koli prebrali eno samo besedo znanstvenic in znanstvenikov?

Ker si ne zatiskajo oči, babice vidijo dlje. V preteklost. V prihodnost. V zdaj.

Babice vejo: povezani smo. V vetru in v lakoti. Čez poldnevnike in vzporednike, zdaj. Sredi severnonemškega pristanišča se mi je zazdelo, da moram danes pripovedovati o tem. x