Tik pred 8. marcem se je evropski politični spopad med desnico in levico odprl na novem bojišču. Ljubezni tukaj ni. Nasprotnik je samo objekt. V spopadu sta prepoznavna obraza oseb, za kateri pred enim letom še nismo slišali. Kompromisne rešitve niso na vidiku. Ena stran mora zmagati ali pa tvega, da ne bo več obstajala. Nastavljen je politični dvoboj do zadnjega udarca.

Na eni strani je predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni, na drugi pravkar izvoljena voditeljica osrednje leve stranke Elly Schlein. To sta obraza desnice in levice v Evropi. Obdobja, ko sta levica in desnica iskali skupni teren v političnem centru, so minila. Centra praktično ni več. Politiko vodijo skrajnosti. Pa če bi pisali literaturo, si ne bi mogli izmisliti dveh bolj različnih likov, kot sta Melonijeva in Schleinova. Tudi si ju ni nihče izmislil. Spontano so ju oblikovali porazi v dveh desetletjih italijanskega političnega življenja.

Melonijeva ima biografijo, ki bi veliko bolj ustrezala aktivizmu na skrajni levici, Schleinova bi morala biti sijajna konservativka.

Garbatella se imenuje rimska delavska mestna četrt za Kolosejem, kjer se je rodila Giorgia Meloni. Tam doma kuhajo jedi iz »pete četrtine« govedi. Še donedavnega je meso v Rimu jedla gospoda. Vsi drugi so kupovali cenene kose živali, ki so jih mesarji dobivali kot plačilo za svoje delo. V Garbatelli in Testacciu so nastali goveji rep po mesarjevo, vampi po rimsko, bela pica brez vsega in špageti s poprom, sirom in toplo vodo. Družina Meloni je živela v revščini. Oče je bil priseljenec s Sardinije. Ko je bila Giorgia stara eno leto, je pred zakonom pobegnil na Karibe, kjer so ga zaprli zaradi preprodajanja mamil. Mama je prišla s Sicilije in je kot samohranilka vzgojila dve hčerki. Obe sta našli zatočišče v aktivizmu na skrajnem desnem robu italijanskega političnega prostora. Starejša Arianna se je poročila s sedanjim ministrom za kmetijstvo​, ki je z liste Bratje Italije.

Mlajša pa je pri petnajstih letih vstopila v ulično politiko in v mladinske vrste neofašistične stranke Socialno gibanje. Glavnino političnega delovanja je tvorilo ponujanje strankarskega časopisa na uličnih vogalih in pretepanje s komunisti na demonstracijah. Že v študentskih letih pa je bila voditeljica desnega mladinskega gibanja stranke Nacionalno zavezništvo, v katero se je preoblikovalo Socialno gibanje. To ni bila več neofašistična, ampak postfašistična stranka. Leta 2006 je bila že poslanka v parlamentu, dve leti pozneje pa ministrica za mladino v Berlusconijevi vladi. Rodila je otroka, vendar se ni poročila. Sodelovala pa je na velikem zborovanju za ohranitev družine, proti pravicam LGBT in množici manifestacij za vse vrednote desnice. Njeno politično okolje nikoli ni preseglo pet odstotkov glasov na volitvah. Vse do lanskega leta, ko je kot predsednica stranke Bratje Italije prepričljivo zmagala na volitvah in postala predsednica vlade v koaliciji s Silviem Berlusconijem in Matteom Salvinijem. Njen slogan »Bog, družina, domovina« je postal nacionalni program italijanske desne politike, ki vlada državi. Melonijeva je z enim zamahom iz marginalizirane skrajne desnice naredila osrednjo stranko v državi in gradi temelje političnega monopola.

Elly Schlein ima nasprotno zgodbo. Leta 1985 je bila rojena v Švici. Njena mama je vrhunska profesorica komparativnega javnega prava, oče pa ameriški univerzitetni profesor političnih znanosti judovskega porekla iz Lviva, medtem ko je bil njen dedek senator socialistične stranke in predsednik sodniške zbornice. V Bologni je diplomirala iz ustavnega prava in kot prostovoljka sodelovala v obeh predvolilnih kampanjah Baracka Obame. Kot državljanka Združenih držav, Švice in Italije se je vehementno gibala skozi ameriško in evropsko politiko. V Italiji je postala aktivna v Demokratski stranki, ki je sestavljena iz ruševin nekdanje komunistične partije in krščanskodemokratske stranke. Ves čas je bila aktivna na skrajni levici stranke in bila od tam izvoljena za evropsko poslanko. Kmalu je iz stranke izstopila, ker se ni strinjala z njenim obratom v neoliberalno desno smer pod vodstvom Mattea Renzija. V različnih kombinacijah ekoloških in naprednih gibanj je bila aktivna v pokrajinskih vladah, od koder se je vrnila v Demokratsko stranko in bila izvoljena v parlament. Javno se je opredelila kot biseksualka, feministka in radikalna političarka. S to podobo je kandidirala na strankarskih volitvah za predsednico demokratske stranke. Na volitve je šla z zahtevo, da stranka opusti politične kompromise z desnico in zavezništvo z lastniki podjetij ter se z inštrumenti enaindvajsetega stoletja vrne k vrednotam italijanske levice dvajsetega stoletja. Gladko je zmagala z glasovi mladih demokratov in postala voditeljica zadnje organizirane generacije italijanskih levičarjev.

Melonijeva je prišla iz delavske četrti in diskreditirano italijansko neofašistično desnico z jasnimi sporočili pripeljala v vrh nacionalističnega državnega vodstva. Schleinova je izšla iz tradicije razsvetljene leve politike privilegiranega evropskega srednjega sloja. Na njej je, da z najbolj kompleksno od vseh možnih identitet tja ponovno zrine raztreščeno levico.