Te dni se obletnice kar vrstijo. Prazniki in pomembni zgodovinski datumi, ki nas znova in znova silijo v premislek o preteklosti, ki nikakor noče miniti. Kolektivni in tudi zelo osebni seznami, ki nas peljejo skozi našo zgodovino.
25. aprila je Italija praznovala dan osvoboditve. Tistega dne leta 1945 sta se nacistična in fašistična vojska umaknili iz Torina in Milana. Vojna je še trajala. 27. aprila so partizani med pregledom nemške kolone med vojaki prepoznali Benita Mussolinija. Dan kasneje je bil ustreljen skupaj s svojo ljubico Claretto Petacci. Italija je tako zaključila svojo »državljansko vojno«. Partizani so rešili čast Italije in vrnili naciji enotnost in mir. Raznolika druščina je v boju združila borce različnih političnih nazorov, v vojni so sodelovali pripadniki levih in desnih političnih strank: komunisti, liberalci, katoliki in socialisti. Sandro Pertini, partizan in najbolj priljubljeni predsednik republike, je Italijanom razlagal demokracijo in njene meje: »Pripravljen sem z življenjem braniti tiste, ki ne mislijo tako kot jaz, borim pa se proti fašizmu, ki je antipod pravim političnim prepričanjem, ker zatira vse drugače misleče.« Desetletja kasneje so se v Italiji začele debate o spravi. Hitro se je ugotovilo, da niso bili prav vsi partizani heroji. Med njimi so bili tudi zločinci in kriminalci, tudi taki, ki so ubijali svoje soborce zato, da bi uresničili svoje revolucionarne sanje. Tudi na drugi strani niso vsi bili krvoločni morilci. Nekateri so bili dobri fantje. Dejstvo pa je, da so prvi skušali preprečiti, da bi vlaki odpeljali Jude v Auschwitz, drugi pa so jih pomagali trpati v vagone. Eni so bili antifašisti, drugi fašisti. Eni so bili na pravi strani zgodovine, drugi ne. Komplicirane stvari imajo včasih zelo enostavne razlage.
27. aprila smo v Sloveniji praznovali dan upora proti okupatorju. Tudi tu se je raznolika druščina uprla fašizmu, tudi tu je spopad imel značilnosti »državljanske vojne« in tudi tu so nekateri imeli revolucionarne namene. Morilci in dobri fantje so bili na eni in tudi na drugi strani. Med tistimi, ki se niso uprli, so bili nekateri prepričani, da so nacisti in fašisti na pravi poti, drugi so mislili, da ni pravi čas za boj in da bo upiranje pripeljalo le do krutega maščevanja. V tistem trenutku je bil položaj videti brezupen, pogajanja in kolaboracija so bili zanje edina prava pot. Pozabili so, da se je vedno vredno boriti za svobodo, tudi ko je nasprotnik premočan in zmaga oddaljena ter negotova. Zapletene stvari imajo tudi v tem primeru zelo enostavne razlage. Eni so bili antifašisti, drugi fašisti. Eni so bili na pravi strani zgodovine, drugi pa ne. Pogumni partizani so nas postavili na pravo in zmagovito stran in brez njih bi Slovenija danes bila manjša.
1. maj je veličasten dan. Po vsem svetu praznujemo mednarodni praznik delavcev. Od tistih krvavih demonstracij leta 1886 v Chicagu je bilo doseženega veliko. Velika zasluga gre Sovjetski zvezi in komunističnim režimom. Strah pred širitvijo revolucije je bil bogat zaklad, iz katerega so lahko črpali delavci na Zahodu. Medtem ko so Aleksej Stahanov in drugi udarniki gradili socializem, so se na drugi strani berlinskega zidu širile delavske pravice in višale plače. Ko je strah pred revolucijo popustil, ko so komunistični režimi padali drug za drugim, so se tudi delavske pravice začele krhati. Skratka: komunizem na Vzhodu je bil najmočnejša varovalka blagostanja delavcev na Zahodu.
Zdaj smo tu, kjer smo: študentsko delo, honorarni sodelavci, prekariat, pogodbe za določen čas. Na Zahodu so ostali vsaj sindikati. Včasih znajo celo dvigniti glas in napolniti ulice. V Franciji lahko stavka ohromi državo, v Italiji tudi. V igri niso samo socialne pravice, temveč tudi velike politične teme. Pri nas ni tako. Ko se sindikati pogajajo z vlado ali z delodajalci, so v ospredju samo sila pomembne stvari, kot na primer »dvig nadomestila za malico«. Naš sindikalni boj je odločen in neomajen, prav zato večkrat »stavkamo tako, da delamo«. Nazorna razlaga, zakaj imajo sindikati pri nas vse šibkejšo družbeno vlogo.
4. maja 1980 je v Ljubljani prenehalo biti »veliko srce« Josipa Broza - Tita. Metaforično se je tako začel proces razpada Jugoslavije. Prve demonstracije na Kosovu, marca 1981, so bile prvo jasno znamenje začetka propada federacije. Jugoslavija je s Titovim pogrebom zadnjič odigrala vlogo mednarodne »velesile«. V Beogradu je italijanski predsednik Sandro Pertini grobo kršil strogi protokol, približal se je krsti in položil roke nanjo. Tako se je poslovil od svojega soborca. Tej gesti je posvečena največja fotografija v knjigi Joca Žnidaršiča Titova poslednja bitka. V tistem času je bila Italija v primežu terorizma. Rdeče brigade so začele pobijati celo sindikaliste. Sanjale so o revoluciji. V tradicionalnem predsedniškem novoletnem nagovoru je leta 1979 Pertini spomnil svoje sodržavljane, da je tudi »najslabša demokracija boljša od najboljše diktature«.
9. maja bomo praznovali dan zmage. Na ta dan se je leta 1945 v Evropi uradno končala druga svetovna vojna. Tega dne so v Ljubljano vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske in osvobodile mesto. Vojna je bila končana. Premagan je bil nacizem, politična degeneracija, ki je povsem v nasprotju s temeljnimi vrednotami naše civilizacije. Komplicirane stvari imajo zelo enostavne razlage. Eni so bili na pravi strani zgodovine, drugi pač ne.
