Nekateri so se celo usedli, ga poslušali in razpravljali o lepoti mesta in Mediterana. Ravno takrat se je ministrica za kulturo Asta Vrečko odpravila na koprsko občino, kjer naj bi poskusila rešiti problem, ki je nastal s tablami z lokalnimi zgodovinskimi imeni. Zaradi svoje italijanskosti stara koprska ulična imena že dalj časa burijo duhove. Drugje niso nobena posebnost in so bila dobro sprejeta. Podobne table visijo v hrvaških obmorskih mestih, tudi v Piranu. V okolici Trsta pa ne manjkajo napisi z izključno slovenskimi in narečnimi slovenskimi krajevni imeni. Enostavno: kraj označiš z imenom, ki ga je lokalno prebivalstvo od nekdaj uporabljalo, in takih imen nima smisla prevajati.

Koprska zagata traja že več let: v administrativni spor se je prelevila v trenutku, ko se je frančiškanski pater obrnil na inšpektorat za kulturo in medije, ker so se mu table zdele premalo slovenske. Inšpekcija se je z njim strinjala in je občini naložila, da jih mora odstraniti. Župan Aleš Bržan je odgovoril z znano istrsko odločnostjo. Brez dovolj poguma, da bi jih pustil na svojem mestu, in brez potrebne hrabrosti, da bi jih odstranil, jih je dal obrniti tako, da je zdaj napis skrit, na zidovih pa visijo prazne table. Zdaj obljublja, da se bodo popravljeni napisi vrnili »v nekaj tednih«. Po mnenju dr. Kozme Ahačiča, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, gre preprosto za to, da morajo table v zgodovinsko dvojezičnem okolju tudi navzven dajati vtis dvojezičnosti. Njegove besede bi bilo treba jemati resno in jim slediti. Če bi se njegove želje uresničile, bi bil strošek ogromen, saj je v Kopru in nasploh na vseh dvojezičnih območjih Slovenije »od Goričkega do Pirana« veliko tabel in napisov, ki ne spoštujejo tega načela. Bolj kot slovenski manjka jezik narodne skupnosti. To je razvidno tudi s table, ki stoji pred koprsko škofijo. Prav o tej tabli bi bilo zanimivo od inšpektorata za kulturo in medije izvedeti, ali je latinski zapis z imenom škofije v skladu z zakonom o javni rabi slovenščine.

Dejstvo je, da se je koprska zgodba s tablami že začela pod nesrečno zvezdo. Prvi napis se je pojavil 29. novembra 2017. Prav na dan praznika bivše socialistične skupne domovine so se občinski »strategi« odločili, da bodo pod uradnim imenom na Titovem trgu obesili tablo z napisom »Piazza del Duomo«. Nekateri budni prebivalci so v tem takoj prepoznali »fašistično provokacijo«. Tabla je čez noč izginila. Kamera, postavljena prav nad njo, pa, presenetljivo, tisto noč ni delovala. Tatu niso nikoli ujeli. Že takrat se je sprožila razprava o neustreznosti oblike teh označb. Občina je potrebovala skoraj eno leto, da si je izmislila novo grafično podobo in da je ponovno postavila tisto tablo ter še nekatere druge. Skupno jih je v strogem mestnem jedru osemintrideset. Nekateri so potiho godrnjali in v tem videli resno nevarnost za koprsko slovenstvo.

V resnici table niso povzročile splošnega nelagodja in mnogi so jih dojeli kot zanimivo obeležje, ki pripoveduje zanje skorajda neznani del mestne zgodovine. Italijanska skupnost je bila zadovoljna, ker so se imena, izbrisana ob prihodu Jugoslavije, spet pojavila v prostoru, drugi so bili še bolj zadovoljni, ker se o uradnih imenih, ki ohranjajo revolucionarno podobo koprskega centra, ni razpravljalo, tretji pa so prav okrog teh tabel zgradili mit o svoj istrski identiteti. Slednji so jih takoj nadgradili in preplavili mesto z vrsto popačenih izrazov, ki niso ne slovenski ne italijanski. S tem so gradili novo občinsko kulturno platformo. Inšpektorat za kulturo in medije se z »Altroke Istra«, »šagro«, »fjero«, »kurjerco« in drugimi dragulji (še) ni ukvarjal. Vsekakor pa je spor okrog tabel z italijanskimi nazivi sprožil tudi spopad med turbo Slovenci in turbo Istrani ter med ljubljanskimi akademiki in profesorji lokalne univerze. Med snovalci istrske lokalpatriotske identitete se že dalj časa vijejo zanimive razprave, tudi take, ki trdijo, da je bila bolj kot italijanska identiteta staroselcev na Obali ta pravzaprav istrobeneška. Res duhovita varianta vindišarske teorije, ki so jo avstrijski nacionalisti uporabljali proti Slovencem na Koroškem.

Sožitje, sobivanje različnih kultur in identitet ni cvetoče polje. Je izredno kompliciran in utrujajoč proces, ki zahteva vsakodnevne izredne napore. Teh smo se v Evropi naveličali in zdaj povsod iščemo zatočišče v svojih nacionalnih identitetah. Tudi v Sloveniji je tako. Prvi, ki so občutili nov val nacionalizma, so danes Romi, tudi druge manjšine so vedno bolj moteče. Konec koncev se morajo tudi one prilagajati, če hočejo tukaj živeti. To velja tudi za učence in dijake islamske veroizpovedi. Njihova integracija v slovensko družbo se lahko uspešno izpelje samo, če se bodo naučili ceniti dobrote ocvirkov in kranjskih klobas.

Pred leti nam je Milan Rakovac, sin narodnega heroja in največji živeči istrski intelektualec, v istrski konobi razlagal, kaj je totalitarizem in kako pomembni sta svoboda in možnost izbire. Kot po navadi je govoril v svoji mešanici hrvaškega, slovenskega in italijanskega jezika, misel pa sklenil v beneškem narečju in jo strnil v poved: »Prosuto per tuti – fasicismo!« Pršut za vse – fašizem!