Ko gledaš ta svet, kako raste in se razvija, obenem pa pada v regresijo, bi lahko pomislil, da je metafora pravljičarja Hansa Christiana Andersena iz njegove nesmrtne pravljice Cesarjeva nova oblačila. Če je nekaj treba narediti, ni najpomembnejše, ali je bilo to narejeno, ampak je treba pokazati vse mogoče načine, kako bi bilo treba to narediti; če pa se ne naredi, je treba najti čim več opravičil, zakaj to ni narejeno. Pohvaliti tisto, česar ni, in skriti, kar vsi očitno vidimo, se zdi glavni credo političnih elit današnjega časa.
Je bilo vedno tako?
To spominja na tisto staro šalo, v kateri Mujo vpraša Sulja: »Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?« On pa odgovori: »Prej je bilo vsega.« Ta geometrija nostalgije je ena od priljubljenih disciplin balkanskih narodov, zlasti teh naših, ker tudi če ne pripadate generacijam, ki se tega spominjajo, ste gotovo že slišali, kako je bilo prej: vsi so imeli socialno in zdravstveno zavarovanje, švicarsko uro ob upokojitvi, deset dni na morju in dva tedna v toplicah. In niso imeli nacionalne identitete. Večini te niti ni bilo mar.
Danes, glejte, imajo vse, a veliko tega manjka: glavno čustvo današnjega časa je zaskrbljenost. Nihče ne more nikomur jutri zagotoviti dela, otroku ne morete reči, da bo dobil službo, če konča šolo, delavec ne bo nagrajen, če dela bolje, uspeh pa se v vseh pogledih meri s številom prodanih enot. Duhovna proizvodnja je zreducirana na manufakturo, kriza in morebitna prihajajoča lakota pa sta trgovine s hrano spremenili v ekskluzivne butike. Na koncu nam torej ne preostane nič drugega, kot da se iskreno zahvalimo Zahodu in lastni neumnosti za model življenja, v katerem je, da preživiš, treba biti politik. Vsa čast.
Pred nekaj dnevi se je v Sarajevu spet dvignil prah okoli parade ponosa, a nič zato. Policija je blokirala tiste ulice, ki jih je bilo treba, protest desničarjev je propadel, ljudje so se sprehodili in življenje je šlo naprej. Oziroma bi šlo naprej, če ne bi bilo večernega performansa, ki je celo zasenčil dogodke v zvezi s parado. V okviru festivala umetnosti Zvrk, o tem ste gotovo kaj slišali, so pred Narodnim gledališčem v večernih urah uprizorili performans. Predstavo Skupaj, katere avtorja sta slovenska plesalka in koreografinja Leja Jurišić in igralec SNG Drama Marko Mandić. Predstavo je poskušal prekiniti poslanec kantonalnega parlamenta Haris Zahiragić, kader, ki ga lahko v malce spremenjenih okoliščinah srečate v raznih okoljih in/ali časih. Saj poznate te tipe iz filmov Lordana Zafranovića ali Line Vertmüller, ko kakšna okupacijska vojska pride v mesto, si takoj nadenejo uniformo nepoklicanih gostov in ovajajo še včerajšnje sosede ali jih pomagajo pripeljati pred strelski vod. Sicer so okupacijske sile v tem primeru domače, poleg tega vsaj v mestu niso na oblasti, ampak v opoziciji, poslanec Zahiragić pa je, ko je opravljal naloge obhoda po mestu in gobezdanja ter oviranja ponosa, po naključju naletel na glavni zadetek svoje kampanje: dva človeka, ki se v predstavi slečeta do golega. A predstava se povsem nasprotno segregacijskemu kodu, ki ga ima v dedni zasnovi njegovo politično krdelo, imenuje – Skupaj.
Torej je bila to lepa priložnost za medijsko promocijo in za to, da igraš varuha javne morale in nravnosti. Prišlo je na dan, da dogodek ni imel ustreznega dovoljenja pri pristojnih oblasteh, tako da so po koncu predstave organi pregona zadržali igralca na informativnem pogovoru in ga v skladu s predpisi denarno kaznovali. V celotno zadevo se je seveda vmešal prvi človek Islamske skupnosti v BiH in »pozval oblasti, naj prevzamejo odgovornost za javno moralo, saj se organizirajo javna zbiranja, ki spodkopavajo javno moralo in presegajo meje obče spodobnosti, pri čemer je treba dodati, da takšni trendi kvarijo podobo glavnega mesta«. Razen tega, da je po pričakovanju precej jasno stopil na stran Stranke demokratične akcije, ki jo na prihodnjih volitvah po vsej verjetnosti čaka poraz, je reis Kavazović povsem razgalil delovanje verske skupnosti, ki ji pripada: vsa ta leta, od vojne naprej, Islamska skupnost v BiH ni naredila ničesar za javnost, za državljane. Zožila je prostor delovanja, ko se opira izključno na politiko Stranke demokratske akcije, v razmerju do katere ob vsaki priložnosti, pa tudi v tej, ko se državljanom omejuje temeljna pravica do izražanja – nastopa kot servis. Ta simbioza se je izkazala za dejavnik, ki razkraja družbo. Namesto da bi pozival k miru in strpnosti, reis poziva k odgovornosti in prepovedim. To pa ni delo verskega delavca, a Islamska skupnost v BiH je prenehala biti verska institucija. Postala je politična organizacija. Cesar je gol.
Ali kakor pravi igralec Marko Mandić, oglobljenec iz Sarajeva: »Tema festivala je ljubezen in sožitje med skupnostmi. Ljubezen pa vključuje tudi telo, marsikdaj golo telo. Zato se mi zdi čudno predvsem to, da imajo struje, ki najbolj propagirajo zvišanje natalitete, največ težav s telesnostjo.«
Dobro, včasih je dovolj, da pogledaš samo enkrat in bolj ali manj – vidiš vse. Golo telo je izpit za vsako oblast, »nevarno« za vsako ureditev. Istega dne, ko se je v Sarajevu dogajalo vse to, je okrog 3000 golih kolesarjev v Bruslju pokazalo svoje nezadovoljstvo zaradi premajhne pozornosti, namenjene kolesarjem v prometu, in se popeljalo skozi mesto. Organizator manifestacije, poimenovane Cyclonudista, Jerome Jollibois je rekel: »Do nesreč pogosto pride zato, ker nas ljudje ne vidijo. Tako nas bodo videli. Biti gol je pomembno, golost simbolizira svobodo.«
Medtem so si poslanci v parlamentu BiH zvišali plače, že sicer najvišje v regiji, še za 500 mark.
Njim niti evropske institucije niti verske skupnosti ne bodo rekle, da je cesar gol.
Ker vsi skupaj sodelujejo pri splošni goloti.
