Moje otroštvo je v 60. letih potekalo v času strašnega boja, boja za – dolžino las. Lasje, natančneje daljši lasje fantov so najprej postali simbol upora v ZDA, potem so zašli v Evropo, tudi vzhodno. Dolgi lasje so nastopali zoper nedemokratično in rasistično ameriško oblast, zoper vojaško zabritost, ki je leta 1968 napadla Vietnam, kmalu zatem pa ubila Martina Lutra Kinga. »Znak« se je širil, istega leta je prišlo do velikih pariških protestov, ki so zahtevali socialno državo in več demokracije in so odmevali po vsej Evropi, z zamikom tudi v Ljubljani; povsod so jih bolj ali pri nas manj grobo zatrli. Če pogledate fotografije zavzetja Filozofske fakultete leta 1971, boste videli kopico kosmatih glav. V tradicionalnih okoljih so v tistem obdobju dolgolase fante včasih brutalno na silo strigli. Dolžina las je bila izjava.
Istega leta 1968 je krila svobodnemu odločanju pristrigel tudi papež Pavel VI. Izdal je okrožnico Humanae vitae o nadzoru rojstev, s katero je na smrt obsodil kar nekaj žensk: »Zlasti je nedopusten splav, četudi bi se izvršil iz zdravstvenih razlogov.« In še: »Prav tako je treba obsoditi sterilizacijo, pri moškem ali ženski, pa naj bo trajna ali začasna. Bati se je treba, da bi moški, ki bi se navadili na uporabo sredstev proti spočetju, ne zgubili spoštovanja do žen.«
In ja, Lasje se je imenoval tudi slavni Formanov protivojni film iz leta 1979, kjer so bili dolgi lasje zakon, polovica belopoltih igralcev je imela lase tudi skodrane – fantje so šli k frizerju, pod navijalke, da bi izrazili svojo solidarnost z zatiranimi temnopoltimi sodržavljani. Afro look je za nekaj časa postal znak in moda hkrati.
Petnajstletno Ruby so nenehno pošiljali iz šole domov, češ da mora biti njena »afro frizura primerne dolžine in obsega«. Kaj neki naj bi to pomenilo? Kaj sta prava dolžina in obseg, primerna za obiskovanje pouka? In kaj naj bi bil »afro stil«, če si afriškega porekla? Je tudi temnejša koža afro stil, ki naj si ga izmije iz telesa?
Zgodba o Ruby ni iz 19. stoletja, ko so morale temnopolte služkinje na zahodu uprizarjati zahodno kulturo tako z oblačenjem kot likanjem svojih las. Ta zgodba ni niti iz uporniških 60., 70. ali 80. let prejšnjega stoletja. Ta zgodba se dogaja zdaj, v Londonu, ki je prestolnica razvite, v principu demokratične evropske države. No, bivše brutalne kolonialistične države, ki se je v določenem delu demokratizirala, v odnosu do manjvrednih ras pač ne: pravkar bo bližnje- in srednjevzhodne begunce deportirala v afriško Ruando, ki jo bo za sprejem teh ljudi podkupila.
Če se vrnem k Ruby: sliši se naravnost neverjetno, da je sodna bitka zaradi tako drastičnega sistemskega rasističnega nasilja trajala tri leta, da je Ruby v pravni bitki morala pomagati komisija za enakost in človekove pravice, da je prejela odškodnino v višini ušivih 8500 funtov in da šola ni prevzela nobene odgovornosti za storjeno. Guardian je ob tem zapisal, da je šlo za pomemben primer, saj so bile šolske zahteve glede uniform očitno nezakonite, v navodilih šolam pa med oblikami diskriminacije zaradi rase, vere in spolne usmerjenosti lasje niso bili omenjeni. Le dvanajst odstotkov učiteljev naj bi bilo na izobraževanjih o enakosti, le redki pa so vedeli, da ta zadeva tudi frizure. Skratka: lahko si črn, musliman, gej, a bog ne daj skodranih las. In ja, bog naj pomaga deželi, kjer je učiteljem treba posebej povedati, da so skodrani lasje sami zrasli na glavi. Očitno so verjeli, da so dovoljeni le na milijonih in milijonih glav Britank, ki si jih dajo trajno narediti pri frizerju. Ker učiteljem vsega tega v eni etnično in rasno najbolj pestih družb na svetu nihče ni eksplicitno razložil, so v šolah maltretirali otroke in jih pošiljali domov.
A pandorina skrinjica se je odprla: raziskava je pokazala, da je skoraj polovica temnopoltih ali poltemnopoltih žensk doživljala diskriminacijo zaradi las, enako tudi veliko temnopoltih moških. Zato je bila ustanovljena kopica organov in komisij, ki »preučujejo stanje«. Ja, to poznamo tudi mi: ustanovi komisijo, da se ne bi nič spremenilo.
Da ne bomo prestrogi do Britancev, je treba povedati, da v Franciji ni zelo drugače. Nedavno je poslanec Olivier Serva po ameriškem modelu pripravil zakon o »lasni diskriminaciji«, ki naj bi postala kazniva. Zakon predpisuje, da delodajalec od zaposlenih nima pravice zahtevati določene »oblike frizure, barve, dolžine ali teksture las«. Neki stevard se je zaradi frizure z Air France tožil deset let in končno zmagal. Tudi francoska demokracija ima barvno podstat. Vsa Evropa. Rasizem je njen integralni del. Zakon zato menda nima velikih možnosti, da bi bil v francoskem senatu sprejet.
Francozinjo Kenzo Bel Kenadil, ki so ji od šestega leta naprej frizerji z vročim železom ali škodljivimi kemikalijami ravnali lase, da bi se v šoli izognila lasanju in žaljivkam, je delodajalec nagnal domov, da si spremeni frizuro ali nadene ruto, sicer ne bo delala. Lase je imela spete enako kot sodelavka z ravnimi lasmi. Pri 19 letih se je uprla in preko instagrama od 260.000 kontaktov, večinoma žensk, ugotovila, da je to splošna delodajalska praksa. Novinarka in aktivistka Douce Dibondo je ob tem komentirala: »Ob vsem tem sem si od jeze pulila lase.«
