Ker nihče, prav nihče, ni dolžan odgovarjati na moja pisanja, nimam nobenega očitka, kaj šele zamere, ker se ni odzvala na takratno kolumno. Morda mi je malce žal, da sem bil prikrajšan za kakšne argumente, na katere ne pomislim, in bi se mi pokazale dotlej neznane razsežnosti človeških značajev in medosebnih odnosov.
V podobnem času sem pisal o ugankah, med katere spada fanatizem. Gre za tiste vrste očaranost nad posamezniki, ki nas povsem zaslepi in tako onemogoči, da bi bili sposobni uzreti osebnost in vedenje v celoti. Taki ljudje nas neredko zapeljejo v prepad. Večinoma se mu sami izognejo, ne pa vedno. Z nekaterimi guruji gremo vse do skupinskega samomora, če je cilj drugačen, pa do vojne, kjer umirajo na obeh straneh, pogosto ne da bi vedeli, zakaj. V blažjih oblikah gre za čaščenje osebnosti, zoper katero je nedopustno izreči tudi najmanjši dvom o njeni integriteti, najsi je še tako jasno in obče znano, da gre za kriminalne osebke.
