Pri pisanju dnevnikov je pisec najpogosteje prepričan, da ima kaj povedati, tudi če ni tako: pri Thomasu Mannu, na primer, je popolnoma jasno, da v vsakem svojem najmanjšem dejanju – selitvi iz enega stanovanja v drugo ali pa zajtrku s prijatelji – vidi pomembno zgodovinsko gradivo. Popolnoma se zaveda, da to počne in o tem piše velik pisatelj. Človek, ki osvaja svet. Pisatelj pisateljev. Pri Witoldu Gombrowiczu, čigar dnevniki so slavni, hvaljeni in prevajani, bralec čuti, da to piše človek, ki se, milo rečeno, bori s tem svetom in s samim seboj v njem. In kot da želi dilemo – pisati o sebi ali o svetu – rešiti s paradoksom. To je tisti citat, v katerem za imenom vsakega dne v tednu napiše – »jaz«. Ponedeljek – jaz. Torek … In tako naprej.
Problem tega pisca je, da v ponedeljek in potem v četrtek to ni isti »jaz«. V vsakem primeru, čeprav formula ne obstaja, bi bila lahko skrivnost dobrega pisanja (dnevnika), da pisec o svetu piše globoko, sebe pa ne dojema preresno. Pri Krleži so na primer dnevniki odlični, pri Andriću – slabši. Pri Kocbeku so zanimivi, včasih sijajni, tisti partizanski pa – najboljše.
