Razumevanje in poslušanje drugega je v tej državi vedno znova prerešetano s tremi zakoreninjenimi aksiomi. Prvi je ta, da se mora vsak pritoževati. Drugi pravi, da mora vsak nekaj moralizirati. In tretji, da so za vse krivi tisti pred nami. Šef vlade to slednje ves čas uporablja kot argument, da nekaj ni narejeno. Klasičen odgovor je tako, da se stvari ne morejo spremeniti čez noč, če pa se trideset let ni naredilo nič. Najbolj zabavno pri tem piarovskem šmornu je to, da izjavljalec res verjame v izgovorjeno. Čisto resno vsak novi na oblasti začne verjeti, da so bili vsi pred njim nesposobni, in enako bo tudi z vsemi po njem. Enostavno ne moremo biti čarovniki, če so bili vsi pred nami šalabajzerji.

Foto: Tomaž Skale
Japajade šov za optimistično prihodnost
Zadnje tedne vladna koalicija nemočno opazuje šove opozicije in nima pravega odgovora, razen zlajnanih oznak, da gre za navadno predvolilno sranje, nagajanje in sprenevedanje. Šef vlade Robert Golob v vsej terminološki zmedenosti, ki je tako ali tako zaščitni znak vladajočih od osamosvojitve naprej, nenadoma vse proteste spravi na isti imenovalec. Rumeno-modre upokojence Janeza Janše in Pavla Ruparja in mnogobarvni Glas ljudstva. Ker oblast v svoji samozaverovanosti in narcisistični drži vedno vidi okoli sebe same sovražnike, je moral Jaša Jenull na nacionalki pri Marcelu Štefančiču zagovarjati opozorilni shod. Upam, da so ga razumeli, ko je rekel, da je bil to protest za koalicijo in ne proti njej.